Ganljivo gibanje duha kot svitanje samega sebe v Drugem

Written by Jože Požar on 25 oktobra, 2015 – 7:16 dop -

         Določno je bivanje duha, če si človek dopusti odpraviti samega sebe in sredino ekstremov spozna kot svojo povezanost v Eno. Na ta način je svet duha postavljeno bivanje ali razgrnjeno postajanje občih momentov, ki je izpeljani smoter duha. To je vedenje, ki se ohranja v svoji drugo-biti ali čistem dojemu. Drugače rečeno, to je tista notranje izoblikovana sila odsvojitve, ki pa še ni vrtoglavica duha, ampak izvorno gibanje, katerega smoter je, postati sebi neko drugo. Takšno notranje gibanje ne gre dojeti kot kako neposredno resničnost, temveč kot izraženo gibanje sebstva zavesti. Zavest dopušča, da bit vznemiri sebstvo in da doseže razdvojenost ali čisti dojem. To je tista določenost biti, s katero so postavljena raznovrstna imena, ki so čista radost duha ali obči momenti, ki obstajajo kot sebi neenaki odsev v drugo-biti ali kot lastna podoba. Ničesar ni duh od zunaj sprejel v notrino, pa je zato mogoče dejati, da je to gibanje notrine v notrino. To torej ni zgolj odpravljena bit, ki ima abstraktno bivanje onstran sebe, ampak je bivanje notrine, ki je prešla v svoje nasprotje. O tem gibanju pripoveduje sama notrina skozi doseganje svojo čiste dejanskosti. V preteklih časih je gibanje notrine doživelo le neko razsežnost zavesti in se ga ni zaobjelo kot čisti dojem. To omenjam, kajti v spodnjem svetu konceptov, kjer domuje abstraktni razum, še ni navzoča absolutna sebi enakost. Se pravi, abstraktni razum v tem svetu odreveni in ne ustvari proti postavljene podobe sebstva. To pa je pravzaprav tista pozicija duha, ko je dejaven tako, da proč vrže svojo dejanskost in ne eksistirala na proti postavljen način. Zaradi tega je mogoče zatrditi naslednje: tam kjer je čutna bit zgolj bivanje enostavne neposrednosti, tam se vedenje nadaljuje na liniji enakosti in je povsem abstraktno.
 
Ganljiv-govor-

Svet kot individualna resnica.
 
         Pojasnimo, kadar duh ne ustvari enotnost zavesti in predmeta, sebe odtujuje v abstraktne predstave. V odtujitvi ni dovzeten za kaj več, saj obožuje le samega sebe kot tistega, ki zre vedenje samega sebe; in to vsakokrat znova doživlja. Stvar postane neugodna, ko se duh na eksotičen način sebi proti postavi. Takrat namreč, ko ne doseže svoje razdvojitve in sebe kot duha ne izpolni, tudi občega ne pojmi. To pa je stanje, ko duh doseže le neko čisto prazno Eno osebe. V takšnem primeru duh spozna, da sebe ni izpolnil s smotrom, ampak si je z gibanjem odsvojil le svojo osebnost. Ko pa duh ne doseže svoje sebi enakosti, tedaj v negativnem delu realizira zgolj abstraktno obliko brez izpeljane realnosti.

         Ta moj poskus je bil namenjen temu, da znova opozorim, da se svet začenja z neposrednostjo, ki jo je treba posredovati. Najprej je nekaj neposrednega in potem postavljeno nasprotje neposrednosti. To je tista logična podoba ali element vedenja, ki postavi bit v občih momentih. Zaradi tega je element vedenja strašansko pomemben, kajti to je tisto absolutno vedenje, v katerem duh postavi sebe kot predmet.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ganljivo gibanje duha kot svitanje samega sebe v Drugem

Sorry, comments for this entry are closed at this time.