Izobraženec danes beži pred realnostjo, ker ni zmožen premagati realnosti; z njo se enostavno ne ukvarja, ker se zanese na moč abstraktnega vedenja, s katerim lahko pridela primerne predstave realnosti. S predstavami se igra, ker ni zmožen postaviti svojega vedenja kot predmet, pa je primoran oblikovati neutemeljeno realnost, ki ne doseže svoje dejanskosti. Se pravi, tisto njegovo abstraktno vedenje nastopa v imenu realnosti. Zakaj, izobraženec verjame, da lahko z abstraktnim vedenjem naredi strašanske predstave o realnosti, lahko pa tudi izpelje kak primeren svet realnosti, katerega utrdi s kakim slepilnim govorjenjem.
Odgovornosti do realnega sveta izobraženec nikjer ne izžareva. On namreč jemlje za osnovo svoje abstraktno vedenje, s katerim podarja samo predstavo realnosti. To je tista zanesljivost, ko čisti jaz zre zagotovost samega sebe v momentih abstraktnega vedenja. Momenti izžarevajo zlasti to, da realnosti ne posreduje in da je ne doživi kot postajanje. On je namreč dejaven nezadostno ali tako, da svoje vedenje razgrne kot neko početje zavesti, s katerim zavest oblikuje nekakšen razdrobljeni svet, ki ni nič drugega kot abstrakcija vedenje. Izobražencu gre torej samo za to, da izpelje predstavo svojega abstraktnega vedenja. To je pravzaprav predstava čistega jaza, v kateri realnost ne doseže svoje dejanskosti, ker je pomembno samo to, da prikazuje vedenje kot nekaj nespremenljivega.
Izobraženec operira v svetu onstran, in to velja še posebej za filozofa, ki je prepričan, da je abstraktno vedenje kot tako sila, s katero lahko premaga vsak svet. Ni pomembno gibanje predmetne substance, realnost in njena dejanskost, pomembno je, da naredi abstraktno predstavo o tvojem vedenju. In res, to pojasnjevanje svojega vedenja je postalo zelo popularno, saj z njim hvali svoje vedenje, ki je neulovljivo. Filozof je začel verjeti, da lahko svoje vedenje doživi kot zmago nad samim seboj. Zakaj v nedoločnem svetu dobi veljavnost tudi domišljija in igra abstrakcij. To je okoliščina, ki odkrije, zakaj izobraženec hvali svoje vedenje in svet onstran.
Kako zvitorep ali preračunljiv je lahko izobraženec, kažejo primeri njegove pomanjkljive odsvojitve. On je namreč dejaven tudi tako, da iz enega samozavedanja naredi neko drugo samozavedanje, kar je nekakšna razdvojitev vedenja v dve podobi samozavedanja: eno samozavedanje počenja isto, kar počenja drugo samozavedanje. Tako nastala svetova podvojenega samozavedanja, ko je eno samozavedanje dejavno za drugo samozavedanje, sta dva ločena svetova. Zakaj drugo samozavedanje najde sebe kot neko bitje, ki komunicirati s prvim samozavedanjem. Pri tej zunanji povezavi gre za to, da eno samozavedanje vidi drugo početi isto, kar počne prvo. Kar je neko vzajemno in zunanje sodelovanje in prepoznavanje dveh različnih samozavedanj, ki povzdigujeta abstraktno vedenje izobraženca.
Sicer pa izobraženec podarja prepričanje, da predmetni svet sploh ni več pomemben, ker ga lahko zastopa abstraktno vedenje. To želi reči, da predmetni svet ni odločilen, saj abstraktno vedenje danes pridobiva na moči, pa je nespameten tisti, ki predmetni svet misli in utemeljuje. To odkriva, da ima povsod veljavnost abstraktno vedenje, ker je to moč, ki jo slehernik spoštuje. Zaradi takšne predstave o vedenju, predmetna realnost in njena dejanskost nista spoštovana že dolgo, pa ni čudno, da izobraženec gibanja realnosti ne jemlje resno.
Podčrtajmo, izobraženec se danes izgublja v lastnih interesih in abstrakcijah vedenja, ker je prepričan, da lahko predmetni svet predstavlja abstraktno vedenje kot tako.