Izobraženec ne hvali gibanja in postajanja substance, ampak samo vedenje kot tako. Tega pa ne postavi kot predmet, ampak ga povzdiguje in širi neomejeno, da si pridobi nasprotne oblike abstraktnega vedenja. Kar seveda ni stvarni svet, ampak abstraktno vedenje, ki ga podarja drugim kot čisto sebevednost. To je tista osebna izpolnitev izobraženca, ko ujame sebe upodobljenega kot drugo svojega vedenja. Kar seveda ni svet, ki bi mu nastal z gibanjem substance in njenim postajanjem, ampak je svet kot neko vzajemno učinkovanje abstraktnega vedenja s seboj. Zato njegov drugi svet ni nič drugega kot pojavni čisti svet.
Ko pa predmet zastopa vedenje kot tako, predmetna substanca ne doseže drugo-biti. Pa je jasno, da je svet skupek predstav abstraktnega vedenja. Zakaj tiste predstave so nekakšne prikazni vedenja, ki jih je mogoče zunanje povezati ali med seboj združevati. Ta svet ne nastane izobražencu skozi gibanje predmetne substance, v katerem substanca doseže svoje proti postajanje, ampak mu nastane kot nasprotni svet. Pa je vnanje pridelovanje predstav neko početje zavesti, ko zavest sebe nadaljuje kot vedenje sebstva, ki pa ni nič drugega kot pojavni svet vedenja. Vedenje ne doseže postajanja ali svoje sebi enakosti, ampak se enostavno nadaljuje in prehaja v neki nasprotni svet, ki je čista prikazen vedenja.
Če se bo igra z abstraktnim vedenjem nadaljevala in bo duh absolutno vedenje še naprej podcenjeval, svoje odsvojitve in elementa vedenja ne bo spoznal. To je namreč pomembno, ker v odsvojitvi postavlja sebe kot predmet skozi element vedenja. In ne le to, »vedenje je zavest umnega predmeta«, pa je tista zadrtost, ki povzdiguje abstraktni razum, moč uma pa ne, nekakšna aktivnost, s katero duh ne doseže čistega dojema ali postajanja absolutnega vedenja. Zato naj tukaj omenim še dognanje filozofa Hegla: »vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi negativum samega sebe ali svojo mejo.«
Sicer pa izobraženec danes ne razpravlja o gibanju in logični sovisnosti predmetne substance ter o nastajajočem vedenju, ker ga to ne privlači. Zato se tudi ne sprašuje, zakaj poveličuje abstraktno vedenje, gibanja substance pa ne. Moj odgovor je, ker je zadovoljen s tistim, kar napravi z vedenjem kot takim. To vedenje je neomejeno in ga je mogoče širiti in izpopolnjevati, se pravi, ko vedenje ni omejeno na predmet, izobraženec širi vedenje čez mejo. Sicer pa duh tega časa ne pozna merila za vedenje, pa je jasno, da vedenje jemlje zgolj kot moč in silo, s katero lahko pridela mnoge pojavne svetove, ki so abstrakcije vedenja.
Torej, kjer ni gibanja predmetne substance, tam je le neko prostranstvo vedenja, s katerim duh idealizira svoje vedenje brez da bi vsebina bila omejena na predmet. Duh svoje vedenje prosto nadaljuje v neko drugo vedenje. To pa je idealizem, ki ne pozna meje in je zato njegov rezultat prazna prikazen vedenja. Zakaj duh ne izvaja gibanja substance in tudi čistega dojema ne doseže, v katerem je substanca razvezana v obče momente, ampak odriva od sebe abstraktno vedenje, ki pa ne doseže postajanja. In tega gibanja in postajanja substance duh ne spoštuje, ker ga privlači samo svet vedenja kot takega. Pa se pojavlja vprašanje, kako izobraženec meri svoje vedenje. Verjetno ga sploh ne, kajti če bi ga, bi dognal, da njegovo abstraktno vedenje nima nobene meje. Filozof Hegel nekje zapiše, da »vedenje najde samo sebe tam, kjer dojem ustreza predmetu, predmet dojemu.« Toliko le, da ne bi izobraženec sklepal, da merilo za vedenje ne obstaja in da vedenja ni mogoče meriti.