Hegel in sedanji čas

Written by Jože Požar on 5 maja, 2013 – 6:02 dop -

         Kar precej časa sem porabil za to, da sem dojel Heglov sistem vede. Na cilj sem prišel s spoznanjem, da se sistem vede začenja z razodetjem globine, ki je absolutni dojem, s katerim duh v svoji odsvojitvi postavlja sebe kot predmet. Kajti “duh je to, da sebe dela predmetnega in pojmi sebe”. Lahko bi rekel, sistem vede sem dojel, ker mi je uspelo odkriti njegovo notranjo povezanost. S tem odkritjem sem prišel do spoznanja, da je Heglova filozofija resnično vrh vseh filozofij. Še posebej pa to velja za prvi del sistema vede Fenomenologijo duha; ta del sistema vede sovpada z našim časom ali z razvojno stopnjo duha. Duh je namreč v našem času stopil v samo globino notranjosti, torej na sam začetek odpravljanja naravnega sebstva, kjer notrina stopi sama sebi nasproti in je “zrenje notrine v notrino”.
 
Hegel-in-nas-cas

Tudi sodobna umetnost raziskuje obče forme umetnosti, torej to, kar gre duhu po njegovi razvojni stopnji.

 
         Seveda pa moje potovanje še ni dokončano. K Heglu se vračam in on me še kar naprej preseneča s kako doslednostjo. Zdaj, ko jasno dojemam globino Heglovega duha, je druženje z njegovimi deli prijetno, ne glede na to, da sem vsebine velikokrat bral in jih še kar naprej berem. Zato takrat, ko berem druge filozofe in se zaustavim pri konkretnem pojmu, se hočeš nočeš oglasi moja zavest in mi pove, kako je isti pojem pojasnil Hegel.

         Trdim, da je Fenomenologija duha stvar našega časa. Namreč, v sedanjem času bi naj postalo jasno vsaj to, da je potrebno o sistemu vede začeti govoriti. Tu je zdaj čas, ko je treba začeti odpirati vprašanja o vzpostavljanju notrine reči in one abstraktne podobe ter njenih občih momentov. To je predmetni element, ki ga Hegel obravnava v Fenomenologija duha, kot predpostavko Znanost logike I; in ta element je tisti, ki sodi v naš čas. Pri spoznavanju elementa gre zgolj in samo za to, da se z njim začne spoznavati gibanje, ki je prehajanje notrine v njeno nasprotje. Tukaj torej gre predvsem za to, da se duh seznani z gibanjem notrine reči in z občo podobo notrine, ki je tista pozitivna in enostavna čista občost. Ona je namreč enostavna narava reči ali tisto enostavno čisto obče reči, ki vzpostavi reč kot eno. Pri vzpostavljanju notrine reči, ki je predmetni element, torej ne gre za kako razvijanje pojma reči, ampak zgolj za prepoznavanje predmetnega elementa, ki je oblika določno postavljenega nasprotja ali sebienakosti, ki v sebi drži bit. In ta vednost je čista vednost, ki je v celoti abstraktna. Zahteva tega časa torej je, da se prepozna predmetni element kot gibanje notrine, ki vzpostavi njene obče momente.

         Naj se tukaj za hip še enkrat dotaknem predmeta logika. Predmet logika se danes obravnava tako, kot da Heglov sistem vede ne obstaja. In zaradi tega predmet logika ne vsebuje predpostavke za logiko, s katero bi moral biti mladi duh seznanjen, saj se ono logično začenja s čutno zagotovostjo, čistim dojemom in odsvojitvijo duha, torej s principom, ki je predmetni element. Zato naj ponovno zapišem Heglovo misel: “Svet je bistveno enostavno sebstvo.” To želi reči, da mora duh najprej vzpostaviti svoje naravno sebstvo, kot obstoj bivanja sebienakosti.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment