Hej, človek, čisti svet je bivajoči duh, ki se kot svet razločuje od sebe

Written by Jože Požar on 11 oktobra, 2015 – 6:29 dop -

         Mogoče pa človek opazuje naravo pomanjkljivo. Podarja besede o naravi in z govorico odseva, da narave ne opazuje natanko; ne vidi, da njena notrina izvaja gibanje v nasprotje, ki je drugo nje same. Narava proizvaja svoje drugo vedno na isti način in kot prav tisto, kar izhaja iz nje. A duh-človek proizvaja drugo na mnoge načine; običajno tako, da uresniči kako vedenje sploh. In to pomanjkljivo dejavnost vsak dan zaznava in se igra slepilo z vedenjem, ne da bi se ustavil in vprašal, zakaj to počnem. Skratka, človek se svoji naravi ne zoperstavlja na način, s katerim bi odsvojil svoje sebstvo in bi določno postajal sebi nasproti kot čisti dojem. Namesto da realizira samega sebe v načinu, on čutnost spreminja v dojem.

         Če bi duh natančneje opazoval svojo miselno aktivnost, bi ugotovil, da je nedosledno dejaven in da sebe ne odpravi s principom. Kajti če bi spoštoval princip odsvojitve, bi izvajal gibanje skozi notrino in postavljeno nasprotje, ki je znamenje, da je njegova subjektivnost dosegla najvišjo točko. Rečeno še drugače, postavljeno nasprotje je tisti obči princip duha, s katerim duh sebe postavi kot predmet. To je način, s katerim doseže enakost s seboj.
 
Hej-clovek-

Da bi bil človek sebstvo in duh, mora najprej postati samemu sebi neko drugo. Drugo je njegova sebi enakost, ki je mišljenje in abstrakcija sebe od sebe samega.
 
         Kadar duh prosto odmeče sebstvo zavesti, sebstva ne postavi kot čisto sebstvo. Potem tudi svoje čiste dejanskosti ali čistega dojema ne doseže; on eksistira zgolj kot čisti jaz. To je razlog, zakaj mora sebstvo odpraviti in ga na sebi vzpostaviti kot dejansko postavljeno nasprotje, ki je njegova sebi enakost. Postavljeno nasprotje je zakon, s katerim doseže svojo čisto dejanskost. Dejanskost je namreč drugo njega samega, ki je sebi enakost ali notranji razloček. Se pravi, duh doseže svojo čisto dejanskost z odsvojitvijo naravnega sebstva; ta odsvojitev je način, s katerim duh postavi svojo razdvojenost. Da pa bi imeli jasnejšo predstavo o odsvojitvi, poglejmo kaj pravi o odsvojitvi filozof G. W. F. Hegel: »Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi; bitje, ki je gibanje, v svoji drugo biti obdržati enakost s seboj.« Se pravi, duh, ki se ve kot duh, se mora razdvojiti skozi gibanje notrine.

         Zdaj je razumljivo, stvar duha ni vtem, da sebe preseže z vedenjem sploh ali trdimi mislimi, ki ne vzpostavijo čistega dojema ali nasprotja. Njegov smoter bi naj bil, da postavi svoje drugo. In ravno to drugo izžareva tudi narava, ko sama sebe na isti način posreduje s seboj. Hočem reči, na ta način je narava določena kot nekaj enega; zakaj narava je njena osnova ali nekaj prvega, in je prehajanje v svoje drugo. Gibanje njene notrine vzpostavi nasprotje kot drugo, in ta razdvojenost je eno nje same Torej, posredovanje narave s seboj je prehajanje v postajanje občih momentov ali v drugo. In to gibanje je zgled, ki odseva, da bi naj tudi duh sebe vzpostavil v načinu ali skozi gibanje notrine. Gibanje notrine postavi element ali čisti dojem, s katerim notrina doseže svoje nasprotje, tj. podobo razvejanih občih momentov. In tako je čisti svet bivajoči duh, ki se kot svet razločuje od sebe.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Hej, človek, čisti svet je bivajoči duh, ki se kot svet razločuje od sebe

Sorry, comments for this entry are closed at this time.