V bistvu je danes na delu idealizem učenosti, ki se ohranja kot čisto vedenje, ki pa ni nič drugega kot bivanje odtujenega duha kot fiksirana dejanskost. To je svet, ki ne izhaja iz nobene postavljene osnove in se zato obdrži kot menjena bit. V tem svetu bivajo raznolike vsebine učenosti, ki so nekakšne neizpolnjene abstrakcije. V bistvu je to absolutna sebi enakost, ki jo duh oblikuje kot neposredno trdnost realnega sveta izobrazbe.
Mi izhajamo iz neposrednosti, ki je neka gotovost ali pozitivna predmetnost, opremljena s primernimi predikati ali z abstraktnim spoznanjem, ki se pač vedno najde pri roki, da bi ta neposrednost dosegla takojšen pomen resničnosti. S to neposrednostjo je oblikovana neka gotovost izobrazbe, ki za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja. Bolj kot odsvojitev duha in postajanje predmetne substance, je pomembno, da je izražena izobrazba kot čisti uvid, in sicer tako, da se mišljenje prilagodi onemu realnemu svetu izobrazbe.
Idealiziranje izobrazbe je neko samozadovoljstvo, ko zavest uživa svojo sebi enakost. Takšna prazna abstrakcija je oni doktorski naslov, ki idealizira izobrazbo. Ta moja barvita abstrakcija pa je podoba čistega sebstva, v kateri se med seboj razločujejo momenti; duh velja in ima dejanskost po svoji odtujitvi.
Izobraženec ni dejaven s principom, ampak kot zagovornik idealizma, ki izključuje postajanje predmetne substance. Namreč, zavest od sebe odrine zgolj raznoliki svet, sebstvo kot obče sebstvo, s katerim vzbudi občudovanje. Odločilno je zlasti to, da izdela podobo izobrazbe, ki vsebuje mnoga prehajanja in kategorije, na katerih je mogoče zgraditi stotere druge svetove izobrazbe. To je abstraktni svet, ki ga je mogoče neomejeno širiti, dopolnjevati, pojasnjevati, interpretirati in zopet idealizirati. Pa je tako tisto, kar podarja zavest, idealizem izobrazbe, neka čista posredovana dejanskost, s katero je oblikovano obče sebstvo. To je pravzaprav čisti realni svet izobrazbe ali čista gotovost katerekoli zavesti.
Tisto torej, kar idealizem izobrazbe podarja drugim, je podoba sebe vedočega duha, tisto Moje. Kajti to početje ne spreminja ničesar in tudi ni usmerjeno proti ničemur. To, kar nastane kot neposredna dejanskost, je čista ravnodušna oblika posredovanega vedenja, v kateri prepozna samega sebe kot izobraženo osebo. Namreč, če si ogledamo neposredni ravnodušni pridelek izobrazbe, vidimo, da to ni nič drugega kot čisti jaz sam, ki podarja drugim ustrezno izoblikovano izobrazbo. To je svet sprevračanja enega momenta v drugega, ki je tisti sebi enaki svet v njegovi razdejani podobi, ki jo duh poklanja kot veljavno dejanskost. Zakaj tisto, kar daje drugim, je njegovo čisto sebstvo ali duhovne moči. Rečeno še drugače, to je čisti jaz, ki zre zunaj sebe svojo zavest in silo govorjenja, ki je gibanje zavesti skozi sebi enako bistvo. Človek se izobrazi v to, kar je na sebi. Filozof G. W. F. Hegel nekje zapiše: »kolikor ima izobrazbe, toliko ima dejanskosti in moči«. Njegova dejanskost sestoji iz naravnega sebstva, ki je skrčeno na večjo ali manjšo energijo volje, na neko gibanje izobrazbe, ki je neposredno tista nastala dejanska občost ali nekaj neposredno odtujenega, čisti jaz sam, ki se razločuje od sebe samega kot drugo kot jaz.