Najprej: svet ni samo preseganje abstraktnega izkustva in potem pridelovanje predstav, ki niso vezane na postajanje stvarnosti. Tisto preseganje izkustva z abstraktnimi predstavami ali prikazni, ni nič drugega kot manifestacija sebstva, ki se konča v dejanjih jezika. Takšna dejavnost, ki povzdiguje brezduhovno sebstvo, ne pridela nobenega postajanja substance, ampak zgolj abstraktni svet. Zakaj oni pojavni svet sebstva, ki ga je mogoče neomejeno širiti in dopolnjevati, ni noben stvaren svet, ki bi stopil v odnos s seboj.
Dalje: Danes duh idealizira abstraktno vedenje, pri tem pa ne vidi, da tisto, kar idealizira, ni noben dejanski svet, ampak predstave sebstva, s katerimi operira in povzdiguje svoj lasten svet. Takšno dejavnost nam danes kažejo mediji in tisti, ki so poklicani, da svet posredujejo in mu dajo obliko postajanja. A tega ne počnejo, kajti ono idealiziranje je vedno bolj popularno, ker je to način, da na hitro uveljaviš izobrazbo čez dejanja jezika.
Razdvajanje postavi razloček ali sebi enakost, ki je drugo istoimenskega. Svet je namreč gibanje in prehajanje v proti postajanje, da bi bil v odnosu s seboj in določen na sebi. Potemtakem tisto prazno idealiziranje abstraktnega sebstva poklanja samo dejanja jezika. A ta niso nič drugega kot abstrakcije sebstva. Sicer pa svet, ki je zgolj neko izrekanje predstav, ni noben stvaren svet in ga zato ne gre jemati kot dejanski svet.
Naprej: Izobraženca danes zanima le to, da predstavi svoj interes kot svoje čisto vedenje. O tem govorijo govorna dejanja in dejanja jezika, v katerih najde lastno početje sebstva. Tu ne ne gre za noben predmetni svet, ampak za uveljavitev sebstva in interesa. Namreč izobraženec ne ponuja sebstva v obliki postajanja, ampak kot pojavni svet, ki ga lahko prilagaja in širi kolikor mu dopušča volja. Se pravi, njegov cilj je, da odtuji sebstvo v obliko vedenja, ki ga nato še idealizira, da dobi nasprotni svet ali udejanjeno čisto vednost kot tako.
Torej: Izobraženec idealizira svoje vedenje največkrat tako, da ga enostavno odtuji, nato pa tisto, kar odtuji, oblikuje v neko nasprotje, ki ga razgrne in razčleni v potencialne momente. Ni pomembno, ali je njegov svet stvaren, pomembno je, da zaživi v govornih dejanjih. Zakaj govorna dejanja so tista, ki njegov svet povzdignejo v bivanje; tu naj omenim, da njegov svet ne doseže nobenega proti postajanja. Kar stremi reči, da je duh prosto dejaven in da za seboj pušča abstrakcije sebstva in tiste neke možnosti kot igro intenc.
Potemtakem: izobraženec, pa naj bo zvezdnik, je zanesenjak in idealist. Njega ne zanima obča ideja, ampak to, da sebstvo zaživi v dejanjih jezika. Se pravi, vsako idealiziranje sebstva najde svoje bivanje v dejanjih jezika. To nekako izpove, da se on ne ukvarja s posredovanjem stvarnega sveta in njegovim postajanjem. Zaenkrat udejanja samo sebe kot zanesenjaka, ki sebstvo realizira v dejanjih jezika. V njih najde samega sebe kot tistega, ki je povzdignil svoje sebstvo v obliko vedenja. To zatrdi, da izobraženec sebstvo idealizira in ga ne postavi.
Nazadnje: izobraženec kar naprej pojasnjuje tisto, kar idealizira. Idealiziranje sebstva je njegova posebnost. Pri tem gre zlasti za to, da udejanji abstraktno sebstvo in da razgrne svoj osebni interes. Na ta način izpolni samega sebe kot idealista, ki pa se ne zaveda stvarnega sveta in njegovega postajanja. Oh, kako brezbrižno dejaven zna biti izobraženec.