Igra abstrakcije

Written by Jože Požar on 14 septembra, 2014 – 6:44 dop -

         Zdaj, ko so visoko izobraženi poslanci zasedli parlament tudi pri nas, je docela jasno, da se bo igra abstrakcije nadaljevala in da večjih sprememb ne bo. O tem so veliko povedali že izobraženci, ki so ustoličili to igro s praznimi besedami. Ona je odkrila le to, da izobraženec s čudaškim odmišljanjem predstavi svojo učenost in domiselnost. Rečeno še tako, igra abstrakcije prinese na dan edinole neko širino izobrazbe, s katero si izobraženec odsvoji osebnost. To pa je ravno tista vsem znana in poznana igra praznih besed in posameznih misli, ki izpolni osebo. Izpolnitev osebnosti torej uresniči omiko izobraženca, tako da nastali abstraktni svet ni nič drugega kot njegova izvorna narava. To pa je tisto enostransko početje, s katerim on krepi svojo izobrazbo. Njegov predmet je namreč tisto negativno njega samega, s katerim odigra edinole sebe kot abstraktno osebo.
 
ParlamentSpoštovani, banana v svoji čisti neposrednosti je abstrakcija, nič več kot abstraktna bit. Banana, človek, tisoč eurov, monitor, to so določenosti in abstraktne predstave, abstrakcije, ki so na začetku povsem prazne.
 
         Ni kaj, igra abstrahiranja naznanja, da religija ljudstva ne bo dognana v parlamentu in da država ne bo organizirana po prepričanju ljudstva. Kajti izobraženec, katerega jezik izvaja to igro abstrakcije, izpolni le sebe kot čisto zavest. To pa pomeni, da se bo tisto, o čem bo tekla beseda, končalo z utrjevanjem čiste zavesti. Zaradi tega je mogoče domnevati vnaprej, da se bojo oni nespametni interesi, ki niso v skladu z voljo ljudstva, še naprej uresničevali. In ne le to, igra abstrakcije napoveduje, da se bo odmišljanje nadaljevalo in da bojo stvari eksistirale samo v svoji neposrednosti, torej kot abstrakcije.

         Sicer pa so prvi dosežki izobražencev, ki so zasedli parlament, bili izraženi takoj, ko se je igra abstrahiranja pričela. Videli smo, kako hitro so se odzvali in sporazumeli s posamezno mislijo. V ta namen so takoj formulirali subjektivno voljo, ki je izničila nasprotno voljo. Namreč, krog odmišljanja so na hitro sklenili, ob tem pa so prišli do točke, ko se je v njihovih očeh pojavila vsem znana osebnost. Naj omenim le to: na površje je pridirjala tista čista subjektivna drža, ki je odkrila, da načrt delovanj ne bo prenašal nečesa, kar bi bila kaka realnost, kateri pripada čista dejanskost.

         Izobraženec je igro abstrakcije prignal že tako daleč, da se je začel izgubljati v prostoru. Njegov svet je poln nedoločnih abstraktnih predstav, ki jih zunanje poveže in opredeli kot proč vrženo svojeglavo zavest. In to počenja ravno ona čista učenost, kateri manjka globina. Skratka, njegov predmetni svet je zgradba čistega sebstva, katerega pa ne nadzoruje mišljenje. Pravzaprav, tista njegova čista zavest ni noben predmet, ampak on sam predstavljen kot tisti, ki od sebe odriva izobrazbo in je dejaven brez smotra. Zato je njegov rezultat pač vedno neko odmišljanje, v katerem on kot oseba velja.

         Torej, dokler bo igra abstrakcije naprava za doseganje cilja, tako dolgo se v tem svetu ne bo uresničevalo čistega dojema in obče ideje, ki ima v sebi določilo povezave.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Igra abstrakcije

Sorry, comments for this entry are closed at this time.