Inteligenca interpretira svojo nadarjenost, vendar so njeni dosežki formalni

Written by Jože Požar on 6 marca, 2016 – 8:31 dop -

         Da inteligenca ni ustvarjalna, govori formalno znanje, ki ga dvigne do določenega znanja. Pri tem pa je tisto, kar pridela kot izgotovljen svet, zgolj neka prepričanost. To gre pripisati dejstvu, da predmetne substance in pojmovanja ne jemlje dovolj resno. Inteligenca je zadovoljena s tem, kar priigra kot neko fiksirano določenost. Smoter te inteligence je, da produkt prežemanja individualnosti in izobrazbe predstavi kot nekaj umnega.

         Če pogledamo, kje je inteligenca dejavna, vidimo, da v medijih ali tam, kjer honorarno komentira dogodke. Na teh mestih dokazuje svojo nadarjenost in je navzoča v  javnosti kot tista, ki kako reč interpretira kot občo korist. Zaradi obveznosti do same sebe in do sveta je v javnem življenju pogosto navzoča. Svojo močjo navidezno izpoveduje, da se spozna na nasprotja in na najvišje smotre. In to je mogoče zaznati takrat, ko jo kak medij povabi v studio z namenom, da razgrne stvar, ki se je zapletla z njenim nasprotjem in se ne ve, kako zapleteno stanje razvozlati in premagati. Zato ni nič nenavadno, če je interpretiranje zapletenih stvari povzdignilo inteligenco na vrh sveta in če je inteligenca slavljena skozi mnoge medije kot tista, ki je edina sposobna pridelovati resničnost. Naj spomnim, abstraktni razum v abstraktnem svetu ni tako spreten kot je to inteligenca. Zato nima smisla dvomiti v svet inteligence ali tisto, kar je svet inteligence kot nekaj prvega, in potem tisto, kar je kot nasprotje prvega sveta. Hočem reči, inteligenca je eno samo gibanje čistega vedenja, učenosti in domišljije, ki oblikuje raznovrstne svetove in proizvaja nadarjenost, ki pa ni stališče duha.
 
94-esej

Inteligenca interpretira svoj svet kot dejanskost sebi nasproti, pri tem pa ji nastane le nekaj primerno občemu. Dejavnost inteligence je tako samo v tem, da tisto, kar odtuji, pokaže kot inteligenco.
 
         Sicer pa je inteligenca znana po tem, da se sklicuje na učenost in um. Zato je razumljivo, da je abstraktno vedenje in prehajanje vedenja v druge oblike čistega vedenja še posebej hvaljeno. Inteligenca hvali samo obliko abstraktnega vedenja, ki prehaja v nasprotno obliko čistega vedenja. In vse to zaradi tega, ker se v tem svetu nujnost ne spoštuje in ker inteligenca išče um. Zato tudi logika pojma ne deluje, kajti za inteligenco je pomembno samo to, da je drugi svet odslikava prvega sveta. In prav to gibanje najlepše demonstrira izobraženec. Namreč, ko pretehtamo, kaj to tam inteligenca odpravlja in v kaj vse se njena nadarjenost integrira, zaznamo, da je gibanje vedenja eno samo prehajanje učenosti v neko drugo učenost. To nam pove, da inteligenca prideluje samo svojo nadarjenost, da pa ne prideluje učinkovin. Takšno pridelovanje čistega sveta, ko neposredni svet ne prehaja v nič sebi drugega, je znamenje, da inteligenca ne proizvaja učinkovin.

         Ampak ne glede na vse zgornje, nič slabega ne more biti, če inteligenca poskakuje iz sveta v svet in če je vzvišena nad samo seboj in tistim, kar pridela kot umni svet. Je pa res, da ji manjka princip. Zato bi bilo prav, če bi tu in tam ta duh obrnil list nazaj in preveril, ali je to, kar pusti za seboj, subjektivni idealizem, ki sebe osvobodi v sebe samega.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Inteligenca interpretira svojo nadarjenost, vendar so njeni dosežki formalni

Sorry, comments for this entry are closed at this time.