Interes in prepričanje

Written by Jože Požar on 12 februarja, 2017 – 7:24 dop -

Danes duh posreduje svojo misel in podarja teoretično umovanje o stvareh, ki ne izhajajo iz vzpostavljene osnove ali čistega pojma. Njegov predmet je on sam, tj. enostavni jaz, ki je neko samozavedanje za drugo samozavedanje, torej posredovana nadarjenost kot interes. Ta je vpisan v dve ločeni podobi, katerih sredina je izraženo hotenje in dejavnost, ki je njegovo prepričanje. Na ta način človek najde v svojem svetu nadarjenost strasti, tj. svojo stvar kot lasten uvid ali mnenje, s tem pa bivanje kot talent in absolutni interes.

Zdi se, kot da ima človek, ki je dejaven na konkretnem interesu, pred seboj samo to, da zadovolji prepričanje. To se pravi, z dejavnostjo pridela oblikovan interes, s katerim izpove svoje razpoloženje in tudi svoboščino. Zategadelj je naravnan samo na to, da uveljavi svoje prepričanje kot oseben interes, tisti obči smoter stvari pa ga na splošno ne mika. Enostranski interes uresniči kot njegovo lastno prepričanost ali kot subjektivno hotenje, s katerim opozori, da je njegov interes vezan na smoter, v katerem se on dobi zadovoljnega. To pa je tisti interes, ki se po vsebini razlikujejo od interesa stvari.
 

Igriva subjektivnost je postala gospodar nad tem, kar je resnično kot domislek in videz. K igri abstrakcij pa sodi tudi to, da je človekov interes vpleten v videz sveta kot nekaj, kar uresniči njegovo lastno potrebo, ki je njegovo stvar. 
 
Pri tem ni odveč omeniti moment, da je skozi njegov interes razkazana tudi subjektivna svoboščina, ko se človek udejanja na način lastnega prepričanja. Z njim presega le samega sebe, in to s smotrom, da izpolni le sebe. Z interesom je izražen moment svobode, zakaj interes je strast, ki mora zaživeti v dejanskem pomenu. To je namreč tisto preseganje, ko je človek dejaven po prepričanosti in je njegova zavzetost skoncentrirana v to, da zadovolji svojo potrebo. Kajti udejanjanje ni nič takega, kar bi bilo razmerje ali odnos do stvari, ampak je zgolj neko izdelovanje smotra kot razčlenjena plat hotenja. Skratka, gre zgolj za to, da se izrazi zasebni interes kot individualno prepričanost.

Interes posameznika realizira tudi njegovo strast, tj. energijo hotenja. Pomembno pač je, da je posameznik osredotočen v smoter z vsemi svojimi silami. Zato v dejavnosti zadovoljuje le samega sebe, kajti pri tem gre za osebne ugodnosti, realizira nagnjenja, strast in njegovo hotenje. To je tista prepričanost, ko je strast uresničena kot dobiček. Interes naredi to, da je njegov svet ena sama oblikovna kompozicija prizadevanja, ki ne razodene brezna stvari, ampak samo lasten interes. Naj to povem še tako, interes je reč, ki je jaz ali bit za nekaj drugega; kar je pravzaprav nekaj enega v smislu dveh ekstremov, neki tule in tamle, neka enostavnost mnogih skupaj, ki ne prestavljajo predmeta, ampak so to naključne predstave ali gotovosti čistega jaza. Je pa to tudi odtujitev njega samega, ko se on izvrši kot lastni interes. Rečeno še tako, to je tisto samozavedanje, ko vsebina pripada tudi drugemu samozavedanju, ki pa ni občost predmeta, ampak neka vsebina interesa, s katero je izpovedana abstraktna svoboščina, tj. hotenje, mnenje, prepričanje kot izražena neobjektivnost.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Interes in prepričanje

Sorry, comments for this entry are closed at this time.