Intervju z učenjakom Miklavžem, ki raziskuje gostobesedne samogovore

Written by Jože Požar on 13 maja, 2012 – 5:34 dop -

    Gospod Miklavž, vi ste nekakšen človek prihodnosti in zraven še dober govorec?

    Kaj pa vem, mogoče res izrisujem bodočega človeka. Kadar se približam sebi za en razmik med besedami, vidim sebe kot abstraktnega boga, ki je negativno svoboden.

    Kaj pa ljudje, ali vas sprašujejo, kaj je bistvo gostobesednega samogovora?

    Kakor kdaj, kadar grem na učenjaško predavanje in tam steče beseda o umetnosti, moje pesmi prav pridejo. Preberem eno pesem in ljudje postanejo takoj veseli.

    Aha, vi delujete na dve strani. Na katero stran odložite določila vašega predmeta?

    Začetnemu gibanju poskušam najprej postaviti razloček. Osebni dvoboji so zame še vedno velika uganka, pa čeprav pazim na določila, se pojavlja nekakšna aritmija; preveč enostransko življenje me pobija. Ko sem hodil v tečaj za abstraktne samogovore, so mi izdali skrivnost, da se je treba v govorici najprej osredotočiti na besede, šele za tem na smisel.
 

Svet krčimo na čiste abstrakcije in ga prevajamo v denar, na plačilo računa.

 
    Menda ste te dni arhivirano umetnost tako dobro in s takim zanosom dvignili v besede, da so posnetek vaše interpretacije na radio Ars takoj arhivirali? Drži to?

    Da, res je, moje potovanje v minulost je bilo dogajanje za mojim hrbtom. Tako je bilo: jaz sem šel v eno smer, vendar kot izpraznjena abstraktna oseba. Na nek način sem bil razdvojen na dve abstraktne osebe, ki pa kot da so me držale štirimi rokami okoli vratu. Nič si nisem mogel.

    Slišati je, da baje znate nenavadno mahati z besedo in da je to prav tisto, kar je pogojeno z gostobesedno govorico ?

    Kadar na hitro kaj izrečem, potem začnejo besede prihajati nazaj k meni skozi znojnice na koži. Jaz to vzajemno nasilje besed začutim, slišim pa tudi svoj glas in tisto prekleto škripanje vrat, treskanje z vrati me strašansko moti. Včasih imam občutek, kot da enakomerno gibanje moje govorice narekujejo znojnice na koži.

    Kdo je pravzaprav vaš priljubljeni pisatelj?

    O, to pa rad povem. Veste, kjer pisatelj polaga besede, tam jaz mojih besed ne odložim. Razlika med nama je strašansko velika, kajti jaz delujem v nasprotno smer od pisatelja. Hočem reči, pisatelju manjka kontakt z bralcem na licu mesta, tega pa jaz imam.

    Kaj pa kultura, je vaše sodelovanje z njo dobro?

    Nobene svobode tu ne vidim. Svet biva kot denar, beseda je čisti denar, misel se izteče v denar, človek govori le še o denarju, meje mu določi denar in ne duh.

    Kaj vas najbolj razveseljuje pri vaših aktivnostih?

    Življenje na sebi! To je tisti gostobesedni svet, ki izbruhne na dan in je bivajoče čisto življenje besed. Za ta čisti svet danes deluje vsak raziskovalec. Tu gre predvsem za gostobesedno življenje besed, ki samo sebe postavi in sebe uživa kot čisto abstrakcijo.

    Najlepša hvala gospod Miklavž, jutri bo intervju objavljen na epitomeart. si.

    Hvala tudi vam. En pozdrav vsem bralcem.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment