Kaj sploh mislimo pod tem, ko dajemo prednost čisti vednosti? Zakaj naglašujemo čisto vednost? Je mogoče čista vednost v svoji realizaciji tako popolna, da se o njej ne izplača govoriti? Zakaj se na primer realnosti in dejanskosti nikjer ne omenja? Je res realnost tako nepomembna, da o njej ni primerno govoriti? Imata realnost in njej pripadajoča dejanskost kaj skupnega s čisto vednostjo? Je mogoče odmetavanje misli in pojasnjevanje bolj pomembno od realnosti? Priznajmo, naše mišljenje ni dejavno v korist gibanja substance, tj. realnosti in njene dejanskosti, kajti realnost zastopa čista vednost, ki je nepremagljiva. Pa ni čudno, da izobraženca ne privlači realnost in dejanskost, ampak igra abstraktnega vedenja ali tisto, kar je neki potencialen svet. Abstraktna čista vednost je torej tista, ki nastopa v imenu realnega sveta, pa je jasno, da se realnost in njej pripadajočo dejanskost prezira. Čista vednost je cenjena, realnost in njena dejanskost pa ne.
Ali ni nenavadno, da se izobražen duh hvali čisto vednost kot tako, pri tem pa ne opazi, da pušča ob strani realnost in njeno dejanskost, tj. objektivnost. Objektivnost za njega ne obstaja, ker je čista vednost kot taka bojda objektivnost. Tako je tisto, kar že je njegov svet, to je v izrazitvi in govornem dejanju čista vednost. Z njo lahko izdeluje predstave in potencialne svetove, kar pomeni, da pridela le abstraktne predstave ali možen svet, s katerim pravzaprav pove, da realnosti ne spoštuje. Tako nastavljen do realnosti in njene dejanskosti, objektivnega sveta zagotovo ne pridela.
Danes šteje izobrazba in čista vednost kot taka. To pa je čista sebe vednost, ki je baje sama po sebi resničen svet. Se pravi, moč resnice je v jazu in ne v gibanju predmetne substance. Jaz je torej tisti, ki se zaveda sebe kot raznolikega sveta. Jaz stopi v zavest kot abstraktni jaz. To pa je subjektivni jaz, ki ni dejaven na gibanju substance, ampak tako, da daje prednost čisti vednosti kot taki in subjektivni nastrojenosti. To pomeni, da ni dejaven s ciljem, da svoje vedenje postavi kot predmet. Njegov svet je pač vedno predstavljena čista sebe vednost kot taka, ki je zadovoljstvo jaza, kajti jaz sebe najde v zavesti kot nekaj enostavnega, s katerim izpelje nesebično delo jaza.
Namreč, tista čista vednost še ni dejanski svet, ki bi bil razvit v postajanje substance ali v objektivno podobo, v kateri realnost stopi sebi nasproti in je v proti postajanju razvita dejanskost. Čista vednost ni nič drugega kot neposrednost, ki eksistira kot abstraktno vedenje. Na ta način oblika abstraktnega vedenja zastopa predmet in njegovo postajanje ali določenost, ki pa je ne doseže, ker predmet ni nič drugega kot čista vednost. Dodatek, ki ga običajno izpelje čez navajeno obnašanje vedenja, je kak pojavni svet, s katerim utrdi predstavo čiste vednosti. To je namreč vsem znan način, s katerim uveljavlja abstraktno vedenje. In to počenja, ker je prepričan, da je čista vednost dejanski svet, ki je enakovreden svetu, v katerem substanca doseže svojo sebi enakost. Izobraženec ne dojame, da je čista vednost povsem abstraktna, saj z njo podarja le abstraktni nedoločen svet.
Izobražen duh se danes ne ukvarja z realnostjo in njej pripadajočo dejanskostjo. Zakaj on je prepričan, da njegovo abstraktno vedenje lahko nastopa v imenu stvarnega sveta. To je razlog zakaj ga ne zanima realnost in njena dejanskost, ampak samo čista vednost kot taka. Ta menda izdeluje učinke, tj. videze, s katerimi pove, da je čista vednost zdravorazumska sila, s katero lahko pridela celo dejanski svet. In to tudi demonstrira povsod tam, kjer je čista vednost dojeta kot moč, ki je splošno priznana. Celo več, čista vednost je danes priznana vsepovsod, pa čeprav gre zgolj za pojavni svet izobraženega duha. Ta je nekakšen reprezentant čiste vednosti, s katero izklaplja realnost in dejanskost.
Mogoče bo prišel čas, ko bo čista sebe vednost kot taka neprimerna, kajti ko bo duh dojel, da se z realnostjo in njeno dejanskostjo ne ukvarja, bo čisto vednost kot tako opustil. Kajti čista vednost sveta ne ustvarja, ampak povzdiguje abstraktno vednost jaza, ki pa se ne ukvarja z gibanjem predmeta, ampak s predstavami čiste vednosti. Predstave so tiste, s katerimi odigra čisto sebe vednost.