Izobražen duh in logična sovisnost

Written by Jože Požar on 4 oktobra, 2020 – 5:50 dop -

Če si kdo razumnika predstavlja kot duha, ki je sposoben logično misliti predmetni svet, potem ga je treba opomniti, da se izobraženec ni učil logično misliti predmetnega sveta. To omenjam, ker izobražen duh s svojo dejavnostjo to očitno kaže. Namreč on je trmasto dejaven na način stare metafizike, s katero ne pride dalje od neposrednosti. Se pravi, stare metafizike še ni premagal, ker ga logična sovisnost ne zanima, ampak samo dejanja jezika in enostranske oblike vedenja. To pa je svet po sebi, ki ga je mogoče prosto širiti. V tem svetu ni pomembno gibanje predmetne substance, logična sovisnost in postajanje, ampak samo vedenje kot tako. Bistveno je, da se izobraženec ne obnaša kot duh, ampak kot vedoči jaz.

Izobraženec ne naredi dovolj za to, da bi staro metafiziko premagal na način logične sovisnosti ali elementa vedenja, s katerim najprej doseže postajanje predmetne substance. Namesto da naredi korak naprej, je dejaven na način stare metafizike. Zaradi tega njegov svet ni nič takega, kar bi bila izpeljava vedenja v elementu proti postajanja. Pa je tisto, kar pridela, mrtvi produkt abstraktnega vedenja ali čista predstava sebstva. Tako je njegov svet nekakšna negibna neposrednost, ki ne doseže postajanja ali svoje sebi enakosti.

 

Kako dojemati zgornje sodobno umetniško delo, ki ga je ustvaril sin Andrej? Zdi se, da je razvil linijo v njeno nasprotje in tako dobil površino. Tako je dosegel bivanje površine v njenem postajanju, kar je element ali dejavnik, s katerim je ustvaril neko razmerje površine do sebe. Skratka, Andrej si je sebe odsvojil k občutju in čutnosti, v katerem prepozna sebe kot subjekta, ki je vzpostavil drugo samega sebe. Čutna podoba je nekakšno kraljestvo razvitih momentov, ki odsevajo notranje življenje substance in njeno vnanjsko lepoto kot gibanje in postajanje absolutnega bitja.

 

Naj spomnim: metafizika je smatrala določila mišljenja kot osnovne določbe stvari. To pa je svet po sebi, ki v svoji osnovi ne doseže svojega nasprotja ali proti postajanja, ki je njegova sebi enakost. Kar stremi reči, da predmetna substanca ne preide v svoje gibanje, ampak se jo dojema kot znanje po sebi. To pa seveda ni nobeno gibanje substance, ki bi skozi svojo negacijo dosegla obče momente ali drugo nje same. Kar pove, da ono enostransko dojetje substance kot take, ne doseže drugo nje same, ampak le razločke substance.

Sicer pa duh danes ne kaže nobene težnje po tem, da začne spoznavati gibanje substance in njeno logično sovisnost, ki že dolgo trka na vrata tega našega časa. Zaradi tega se izobraženec ne premakne iz mesta niti za milimeter, zakaj navadil se je uživati samega sebe. Zato tudi gibanje substance in logično sovisnost enostavno spregleduje. Zategadelj tudi stare metafizike ne dojame kot nekaj, kar v tem času ni več uporabno. Pa je razumljivo, da hvali enostranske čiste oblike vedenja ali tostransko nedejansko vedenje. Razen tega se mu nedejansko vedenje največkrat sesuje ali zdrobi, zato ga mora dopolnilno pojasnjevati.

Ko je izobražen duh dejaven kot tisti, ki ne doseže postajanja substance, je dejaven zunaj logične sovisnosti. Zato je njegov svet vedno nekaj končnega, nekaj, kar ne doseže proti postajanja ali svoje meje. Pa je jasno, da za kriterij resnice jemlje subjektivno znanje in prepričanje. Se pravi, njegov svet mu ne nastane s posredovanjem substance, v katerem substanca doseže svojo sebi enakost. In to vse zaradi tega, ker ne spoštuje logične sovisnosti, posredovanja in postajanja substance, v katerem substanca doseže svojo določenost.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in logična sovisnost

Sorry, comments for this entry are closed at this time.