Izobražen duh in postulirana harmonija sebstva

Written by Jože Požar on 26 januarja, 2020 – 7:42 dop -

Duh je danes zadovoljen s tem, kar pridela kot odpravljeno harmonijo naravnega sebstva. Pa je tisto, kar je podoba čistega sebstva, pravzaprav postulirana harmonija moralnosti, dolžnosti, prepričanja, čistega vedenja in vesti. To je podoba vedočega jaza, v kateri ravnanje zavesti eksistira kot neka skladnost moraličnega smotra, vendar kot zunanja izpolnitev in kot učinkovanje čistega vedenja s samim seboj. Zakaj to je predmet kot neposredna zagotovost njega samega ali svet čistega vedenja in prepričanja, ki je sebstvo kot odtujena enostavna substanca ali neizpolnjena negacija sebstva.

Harmonijo samega sebe izobražen duh vedno znova demonstrira, ker je to njegova resnica kot vedenje samo. Njegova dejavnost je namreč v tem, da spravi v gibanje individualnost ali tisto, kar je ravnanje zavesti. Zakaj on ne dojema sebe kot duha, ki se zaveda sebe iz procesa postajanja duha, ampak kot zavest, ki odpravi svoje vedenje in je dejavna na način igre izražanja in prenarejanja vedenja. Hočem reči, njegov svet je neka harmonija čistega vedenja, moralnosti, dolžnosti in čutnosti. To je čisti svet sebstva, s katerim si zagotovi samega sebe v abstraktnih predstavah. Predmet je njegovo vedenje, ki pa ni resničen predmetni svet, ampak predmet kot dovršeni svet sebstva, s katerim izpelje ravnanje zavesti in tako realizira individualnost kot zunanjo harmonijo negativnega sebstva in čistega vedenja.

 

Duh si pač lahko samega sebe zagotovi tako, da ima izpolnitev v abstraktnem vedenju. Njegov predmet je njegovo vedenje, ki je vsa dejanskost. To je predmet kot dovršeni svet sebstva, s katerim je izpolnjena in realizirana individualnost. Duh zre sebe kot lastno harmonijo dejavne zavesti v podobi neizpolnjene negacije sebstva.

 

Bodite pozorni do tistega, kar izobražen duh pridela kot celotni smoter, in videli boste, da mu ne gre za gibanje substance in njeno postajanje, ampak samo za to, da zunanje realizira svoj smoter kot podobo abstraktnega vedenja. Duh izpelje le nagnjenje ter moralno zavest, s katero doseže ono harmonijo svoje kompletne narave. Se pravi, njegova vsebina ni nič drugega kot vedoče sebstvo, ki je obče sebstvo ali tisti njegov notranji glas, ki ga ve kot moralno genialnost, tj. kot sebstvo, ki postane veljavno, ker ga ve, kot tole sebstvo.

Primerov, ko duh demonstrira svojo genialno moralnost v podobi harmonije njegove narave, je nešteto in jih je mogoče povsod zaznavati, saj je duh dejaven zmeraj tako, da si odsvoji negativno sebstvo, ki je tisto čisto vedenje samega sebe. To je torej samega sebe vedoči duh, ki je brezuduhovna občost ali zagotovost njega samega, dolžnost in prepričanje, torej svet moralnosti in narave, s katero si samega sebe zagotovi; s tem pa tudi svojo resničnost, ki je udejanjena zavest, v katero polaga vsebino, ki jo jemlje iz sebstva. Kar ni nič drugega kot izpolnitev dejavne zavesti. V resnici si duh zagotovi samega sebe skozi odpuščanje svojega sebstva, tako da je tisto čisto sebstvo, ki stopi v bivanje, čisti jaz v eksistenci kot udejanjena zavest. To pa je eksistirajoča sebevednost ali poljubna vsebina sebstva kot neko zagotavljanje dejanskosti, s katero postulira harmonijo. Skratka, ona harmonija sebstva in blaženosti je njegova resničnost kot izvršitev dejavne zavesti in postulirane biti.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in postulirana harmonija sebstva

Sorry, comments for this entry are closed at this time.