Zares, izobraženec se danes predstavlja tako, kot da je njegova naloga samo v tem, da svoje vedenje interpretira. Ne vidi sebe kot tistega, ki vedenje postavi kot predmetni svet. Posredovanje in postajanje predmetnega sveta ga enostavno ne zanima; ne zanima ga predmetno bistvo, ki ga je nujno posredovati, da bi bilo dojemljivo. Ko je govora o kakem vsebinskem svetu, sebe vidi kot razlagalca abstraktnega vedenja in kot intelektualca, ki se pojavlja kot abstraktni jaz. V svojem svetu se počuti domačega, kajti interpretira svoje vedenje in spokojno razklada podobe vedenja, včasih pa tudi poda kako posebno določitev vedenja. Če si ogledate dejavnost izobraženca, boste zlahka ugotovili, da se pojavlja kot modrijan, ki se dvigne na stališče čiste vednosti. Izobraženec, in to je mogoče tudi zaznati, rad beseduje, kajti govorno dejanje mu omogoča, da čez njega naredi kak abstraktni učinek, ki vpliva na kaj drugega. Pa od tukaj toliko praznih govornih učinkov in pojasnjevanja.
Izobraženec izdeluje čisto sebevednost, ki je kak neopredeljeni svet. In tega prikazuje kot nestvaren svet, saj tako aktivira svoje abstraktno vedenje, ki včasih eksplodira in nima meje. Razleti se namreč kot nekaj, kar nima nobenega bistva in je le svet, ki naj gre čez, saj ga je mogoče v nekem drugem svetu zopet dohiteti kot kak možen svet. Njegov svet namreč ni utemeljen, ker je to svet, ki je sam po sebi resničen in ne potrebuje nobenega posredovanja. In to dejavnost izobraženca je mogoče zaznati celo v medijih, kjer svoj svet nenehno pojasnjuje in poveličuje. Hočem reči, tista čista sebevednost je njegova zagotovost, iz katere izpelje predstave kot neko početje zavesti v sebi.
Abstraktne količine vedenja, ki ne vsebujejo nobenega bistva, niso nič drugega kot neupodobljeno nespremenljivo. To je namreč abstraktno nespremenljivo. Gre samo za to, da duh izpelje obliko abstraktnega vedenja in da svoje vedenje nekako predstavi. Njegov svet je nespremenljiva čista sebe vednost, ki ne doseže obstoja. Čisti jaz se ukvarja z oblikami abstraktnega vedenja, ki je kot čisto sebstvo samemu sebi enako vedenje. O tem čisti jaz veliko govori tedaj, ko svet poenostavlja na subjektivno vednost, s katero pridobiva na priljubljenosti. Ni kaj, svet čistega jaza je tisto abstraktno nespremenljivo, ki ga poskuša pokazati zgornja podoba, v kateri se jaz sebi pojavlja kot abstraktni jaz. Ta idealizem izreka, jaz sem jaz.
Ni ga sveta, ki ga ne bi predstavil kot abstraktno vedenje. Ampak vedenja ni, če ni predmeta! Pa je tisto predstavljanje vedenja kot takega nedonosno ali pomanjkljivo. Zdi se, da svoje vedenje dojame kot stvaren svet, ki nima nobene meje. Zato tudi abstraktnega vedenja ne posreduje kot predmetno substanco, ampak kot čisto sebe vednost, ki jo pojasnjuje, kajti ta svet ni vezan na obstoj. Tako da je tisto, kar odrine od sebe le oblika abstraktnega vedenja, iz katere lahko izpelje kako drugo obliko vedenja. Zakaj njegov svet ni posredovana predmetna substanca, ampak je zgolj izražena oblika čiste vednosti, ki je brez obstoja. To je nekakšen idealizem, ki ga uresniči tako, da predstavi obliko abstraktnega vedenja, ki ga izpelje kot nekaj nasprotnega, s katerim svoje vedenje utrdi.
Tu je vprašanje, zakaj izobraženec vedenja ne dojema kot gibanje predmetne substance? Ta namreč stopi v odnos s seboj in v obliko postajanja, v kateri substanca doseže svojo določenost. To je oblika substance, ki je dosegla svojo sebi enakost in tako svojo razdvojitev. Se pravi, gibajoča se substanca ni zgolj nekaj, kar gre čez in je onostrani svet, ampak je najprej postajanje, s katerim stopi v odnos s seboj. Zakaj, kar ne doseže svoje določenosti ali postajanja v osnovi, to je zgolj abstraktna oblika, ki se prosto nadaljuje v brezmejnost. Ali, to je izraženo abstraktno vedenje, ki ni doseglo proti postajanja. Hočem reči, predstavljeno abstraktno vedenja je oblika čiste vednosti, ki je in eksistira kot nekaj možnega in zato ni noben predmetni svet, ki prehaja v svoje drugo.
Potemtakem abstraktno vedenje, ki zgolj je in je predstavljeno kot nekaj, kar je duh našel v sebi, nima stvarne vrednosti. Vedenje ni doživelo drugo biti ali svojega postajanja, v katerem doseže popolno obliko, ki zagotavlja, da je duh dejaven v interesu gibanja predmetne substance.