Izobražen duh je poln nasvetov in veljave izobrazbe, tako da se včasih zdi, kot da je dejaven kot kak glumač. Mestoma je poln predpostavk in namišljenega sveta, ki ga oblikuje čisti jaz. Njegov svet je ena sama predstava abstraktnega sebstva. Zato ni čudno, da je danes izobražen duh razumljen kot predstavnik avtoritete izobrazbe, zakaj on se spozna na svet brez realnosti, ki je neki predstavljen subjekt. Se pa spozna tudi na onstranski svet, ki ga pridobi z igro abstraktnega vedenja in zunanjimi zvezami, ki mu jih nikoli ne zmanjka.
Sicer pa lahko izobraženca spremljamo v medijih, kjer predstavi kak dovršeni dojem in poglede na svet, s katerimi običajno razkaže moč izobrazbe ali tisto, kar je neka njegova zagotovost po jazu, ki se zgolj zunanje dotakne predmeta. Zakaj njemu gre običajno samo za to, da predstavi harmonijo vedenja in sebstva. Če pa mu gre za kaj več ali kak raznoliki svet, potem je zagotovo dejaven tako, da izdela videz tistega, kar je neka abstraktna stvar ali nekakšna predstava gibajočih se abstrakcij, ki jih on obogati z dodanimi kategorijami in virtualnim svetom. Tako da njemu nedoločnega sveta nikoli ne zmanjka, kajti on se ne giba v predmetnem svetu, ampak v pojavnem, v katerem pridela mnoge predstave in čutne zagotovosti samega sebe, ki so nekakšne blagoglasja čistega sebstva.
Izobraženec, ki eksistira za avtoriteto izobrazbe, si najprej odtuji svojo osebo s ciljem, da negativno njega postane njegov predmet. To je samega sebe zagotovi duh, katerega podlaga je njegovo čisto sebstvo. Kar je lahko abstraktna predstava izobrazbe, iz katere izpeljuje še druge portrete izobrazbe. To je pravzaprav njegov lasten svet kot nebistveno sebstvo, s katerim izpelje podobo osebe; sebstvo stopi v eksistenco kot avtoriteta izobrazbe, ki je čista sebevednost. Ali, z odtujitvijo izobrazbe izpelje abstrakcijo sebstva, s katero doseže svojo neposredno podobo. To lepo kaže oni lažni modrijan, ki razkazuje svoj čisti ego kot neko tavanje brezduhovnega sebstva, vse z namenom, da predstavi sebe kot reprezentanta avtoritete izobrazbe.
Izobražen duh je pravzaprav ujetnik jaza in hkrati posredovalec njegove izobrazbe. O tem govorijo njegovi čisti svetovi, ki jih pridela z odmetavanjem vedenja, v katerih ni najti predmeta, ampak le dejanja jezika, ki kot da opozarjajo druge, da mu z vedenjem ne gre zares. In to traja, kajti tisti njegov čisti svet ne prehaja v nič drugega in se ne določa na sebi, ampak je abstrakten in idealen svet kot čista abstrakcija jaza. To je tisti sebi odtujeni svet, v katerem najde čisti jaz izraženo veljavo izobrazbe in sebstva. Pravzaprav je to čisto oblikovni svet jaza, ki ni nobena dejanska realnost, ampak svet mnogih vidikov in kombinacij, s katerimi hvaliči užitek jaza in zrenja, včasih pa tudi uživanje samega sebe čez kako fiksirano podobo, iz katere se da razviti še kak nasprotujoči svet. Pa čeprav v njegovih svetovih ne gre za določen predmet in prav tako ne za gibanje substance, on svoje svetove dojema kot početje inteligence. To je tista samoprevara, ki jo pridela avtoriteta izobrazbe, s katero je še posebej izražena ljubezen do vedenja in tako tudi do njegove domiselnosti. No, tu gre tudi za občutenje duha, ko se on samemu sebi pojavi kot osvobojen človek, ki si je sebe zagotovil čez ultra svet čistega jaza, v katerem postane sebstvo sebi neko drugo.
Torej, izobražen duh lahko sebe izpolni tudi neskladno. Abstraktno stvar lahko razgradi na več svetov ali na momente bivanja njegove izobrazbe. Zato ni čudno, če veliko časa porabi za pojasnjevanje svoje izobrazbe in predstavitev moči izobrazbe. Skratka, kot se da dognati, izobraženec se s predmetnim svetom še ne ukvarja, ker ga mika samo ugled izobrazbe.