Izobražen duh ne izdeluje nobenih učinkov

Written by Jože Požar on 20 septembra, 2020 – 5:55 dop -

Tisto, kar danes od sebe odrine izobraženec, je sebstvo, neko vedenje, s katerim ne pridela nobenih učinkov. To je početje zavesti, s katerim zavest doseže pojavni svet, ki je nekakšen dovršeni svet, vendar zunanje povezan. Smoter izobraženca je, da predstavi moč svoje izobrazbe in vedenja, pri tem pa ne vidi, da je ta dejanskost zgolj nasprotje, ki jo lahko poljubno širi ali dopolnjuje neomejeno. Tisto torej, kar je njegov svet, to je tekoča sebienakost ali čista sebevednost, ki ni nič drugega kot bivanje jaza. To je njegov lasten svet, ki velja in je primerna občost ali enostavno abstraktno sebstvo. Duh si sebe ne odsvoji s principom in zato ne doseže postajanja substance, tj. enakosti s seboj, zakaj drugo kot čisti dojem ga ne mika, ker verjame v abstraktno moč njegovega vedenja. On je prepričan, da je njegovo vedenje, ki je odtujena dejanskost sebi nasproti, udejanjena resničnost čistega jaza.

Bodite pozorni in videli boste, da izobraženec odmetava svoje vedenje kot neko zagotovost njega samega, ki jo podarja kot primerno udejanjeno občost tistega o čem govori. In potem iz te občosti izpelje kak interes zavesti, ki je neko negativno neposredne zagotovosti, iz katere naredi nekakšen ločen svet kot abstraktni učinek. To je tisti čisti zunanji svet, neki razloček kot prazna učinkovina, ki pa ni nič drugega kot izražena možnost. Se pravi, tista njegova udejanjena občost je v razločku nekakšen prazen učinek, ki razpade v razblinjene momente ali neizpolnjene abstrakcije vedenja. Rečeno še tako, to je udejanjeni čisti jaz sam, ki zre samega sebe zunaj sebe v razločku kot predstavljenega subjekta.

 

Učinki, ki jih pridela izobraženec, so abstrakcije vedenja, ki jih skuša ponazoriti ilustracija. To je odtujeni svet kot čisto sebstvo, ki ni nič drugega kot njegova sebi enakost. Ta svet ni v razmerju s seboj, ampak je čisti svet kot dejanskost sebi nasproti ali odtujena naravna bit. Pa je tisto, kar tu nastane, čista predstava sebstva ali odtujena osebnost. Kar je negacija njega samega ali udejanjena sostvujoča občost, ki ni nič drugega kot neomejena raznolikost čistih eksistenc.

 

Kar torej izobraženec podarja, to niso nobeni učinki, ampak samo abstrakcije vedenja, ki komunicirajo s seboj. To je torej sebstvo zavesti kot samemu sebi enako vedenje. Preverite, in videli boste, da zunanje sestavlja svetove, ki ne vsebujejo nobenega vzroka. Tako da je njegov svet nekakšna sostvujoča dejanskost kot izražen interes zavesti. To pa seveda ni predmetna substanca v njenem postajanju, ampak sebstvo kot odtujena čista zavest.

Tisto torej, kar lahko tukaj opredelimo, je to, da izobraženec s svojim vedenjem ne izdeluje nobenih učinkovin. Zakaj njegov svet ni nič drugega kot predstavljeno ravnodušno vedenje ali pojavni svet zavesti, ki ne doseže postajanja, ampak se prosto nadaljuje. To nam pove, da je izobraženec dejaven brez smotra in da svojega vedenja ne postavi kot predmet. Posledica tega je, da ne pridela nobenega učinka, ampak samo ravnodušne abstrakcije vedenja.

Kar torej izobraženec danes podarja, to so abstrakcije vedenja, ki jih enostavno odmeče in po želji obrne v neke druge oblike abstraktnega vedenja. Rečeno še drugače, to je on kot jaz, kot tale čisti jaz, ki je bil slišan in je izzvenel. Tisto namreč, kar poklanja, to je le sebstvo kot čisto sebstvo, nič takega torej, kar bi prešlo v svojo dejanskost in bi bilo postajanje predmetne substance, v katerem biva substanca kot vzrok in učinek.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh ne izdeluje nobenih učinkov

Sorry, comments for this entry are closed at this time.