Izobražen duh odmetava predstave o neomejeni realnosti, ki jih najde v sebi. Teh mu ne zmanjka, ker je prepričan, da podarja prikazujoče vedenje. Pri tem je izražen tudi čisti jaz, ki nastopa kot reprezentant prikazujočega vedenja, saj povzdiguje v nebesa subjektivno znanje in abstraktno svobodo. Ta ga spremlja in je navzoča kot preseganje izobrazbe ali tistega, kar zavest razveseljuje. No, dvig na nivo prikazujočega se vedenja ne pomeni, da je dosegel postajanje predmetne substance. Tako da prikazujoče vedenje ne zadostujejo za to, da bi sklepali, da je dejaven v interesu stvari.
Izobražen duh je menda zadovoljen s tistim, kar od sebe odrine in je čista sebe vednost. Odseva, da ga kaj več od čiste vednosti ne privlači. In to potrjuje tedaj, ko izpelje operacijo abstraktnega razuma in uživa samega sebe na ravni abstraktno nespremenljivega. Namreč to je svet, ki ne doseže predmetnega bistva v obliki postajanja, ker ne izpelje gibanja substance. Tega zaenkrat izobražen duh ne demonstrira, ker ga operacije abstraktnega razuma in čista vednost bolj privlačijo.
Veliko čutnih in mišljenih predstav izraža danes duh, ko hvali abstraktno vedenje in gibanje zavesti. Pri tem pa ga čisti dojem ali obči momenti ne zanimajo. Ne privlači ga to, da postane sebi neko drugo ali da tisto enostransko obliko neposrednosti izpelje v proti postajanje. In to menda vse zaradi tega, ker še ne dojema dejstva, da »vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi tisto negativno samega sebe«, ki je meja vedenja. Hočem reči, ne privlači ga gibanje žive substance in bit, ampak samo neposredno vedenje, ki pa ni noben določno ustvarjeni svet. In tako je tisto, kar je neko prikazujoče se vedenje, nekakšen subjektivni ideal, ki ga je mogoče neomejeno širiti, ker mu ne pripada nobena dejanskost.
Jaz dojemam izobraženega duha kot nekoga, ki bi naj bil dejaven v interesu stvari. A razumnika gibanje predmetne substance ne zanima, če pa že kaj predmetnega napove, potem je to kak možen svet ali kakšna gotovost čiste sebe vednosti. To izžareva zlasti tedaj, ko odpušča sebstvo kot čisto vedenje. O tem danes veliko govori zlasti novinar, ko povzdiguje čisti jaz in čisto sebe vednost, ker ga stvarni svet in njegova določenost ne zanima. Bolj kot stvarnost ga privlačijo spekulacije abstraktnega razuma, s katerimi odkriva, da ni dejaven v interesu gibanja substance in predmetne svobode.
Omikan duh menda ne zasleduje sodobnega časa in sodobno umetniških del, ki kažejo novo lepoto. Ta namreč odseva duha kot tistega, ki spoznava sebe v pojavnih oblikah, da vidi, kaj je to tisto najbolj temeljno ali osnovno v njegovi odsvojitvi. Umetnik namreč raziskuje reč, katere dejanskost je tisto obče. To je tole postavljeno kot ne tole ali kot razloček, ki je drugo kot sebi enako v občih momentih. To je torej reč številnih lastnosti kot enostaven skupaj mnogih. Te lastnosti so vsebovane v istem, v katerem je navzoče prvo kot tule in drugo kot tudi. Tisto torej, kar je drugo, je nično odpravljeno. Toliko le, da naglasim, da obče, ki ga razodevajo sodobna umetniška dela, odkriva prav tisto, kar duh spoznava kot reč mnogih lastnosti, ki je oblika podvojene različnosti.
Duh bi naj spoznaval samega sebe s ciljem, da bi bil dejaven kot to gre duhu, ki je že spoznal svojo odsvojitev s ciljem, da je dejaven v načinu ali tako kot to kaže princip narave. Ta namreč izžareva, da je nujno začeti spoznavati gibanje substance v podobah nastajajočega vedenja in pojmov, ki spadajo v nastajajoče vedenje. Ničesar ne gre dojeti zunaj gibanja predmetne substance in odsvojitve duha. Veda zahteva, da duh vzpostavi svoje vedenje kot predmet in da dojame element vedenja, v katerem predmetna substanca doseže svoje proti postajanje. To je namreč tista osnova, v kateri je bit postavljena v svojem nasprotju kot nič ali kot drugo nje same. Pa ni odveč, če tukaj naglasimo, da edino ta pot vodi k spoznavanju duha v njegovih pojavnih oblikah.
Torej, nič lažjega ni kot odmetavati misli in predstave o neomejeni realnosti. To izpoveduje, da bi naj duh začel spoznavati prav to, kako svoje vedenje vzpostavi in je v svoji sebi enakosti prav tisto, kar je v neposrednosti. Toliko le, da se ve, da duh svoje odsvojitve še ni spoznal.