Izobraženec (1)

Written by Jože Požar on 9 septembra, 2012 – 6:52 dop -

         Po vsem tistem, kar nam kaže dejavnost našega izobraženca, ki opravlja umsko delo, ne moremo reči, da je izobraženec zelo produktiven in usposobljen za to, da deluje odgovorno in v prid stvari in tistega obče dobrega. On vsekakor svojo dejavnostjo vpliva na rezultate (ti pa so porazni), kateri govorijo, da izobraženec ne deluje za stvar in na nivoju duha, ki resnično pojmuje in izrazi kot substanco. Rezultati pa tudi razkrivajo, da je izobraženec deloval pomanjkljivo; na nivoju stvari zgolj kot kak opazovalec, ki daje nasvete in razlaga poglede, da bi lahko tisto svoje vedenje uveljavil. Zato tukaj ne moremo hvaliti našega izobraženca. Delovati tako, da odtujuješ svoje sebstvo in se povzdigneš v svet nekega čistega vedenja, to je nekakšno neproduktivno delovanje, ki nima nobene določne odgovornosti do stvari.
 

Izobraženec se danes izgublja v abstrakcije in v ocenjevanje tega in onega, pri tem pa ne opazi stvari in njene celote, ki je tisto resnično.

 
         Ali je izobraženec usposobljen za predpostavljanje in deluje tako, da samega sebe postavi kot predmet? Mirne duše lahko rečemo, da izobraženec ne deluje za logično sovisnost stvari, saj vseskozi hvali in razlaga le svoje poglede in vedenje, ki mu narekuje, kako naj deluje. Zaradi tega tudi ne jemlje dovolj resno predmetne substance, s katero bi naj postavil sebe kot predmet; namreč njegovo vedenje je vseskozi onstran in čez, ono mu tudi prišepne, v katero smer naj se odpravi. Na primer, kadar mu podatki povedo, da se je preveč zadolžil, mu njegovo brezduhovno sebstvo sporoči, kako naj zaobjame pozicijo in kje je izhod iz nje, stvari pa seveda ne vidi. Zato si on tudi ne rabi beliti glave z vprašanji okrog tega, kako izboljšati način delovanja, saj on deluje vedno na nivoju in tako, kot mu ukazuje položaj. Izobraženec deluje tako rekoč zmeraj zadosti dobro, saj mu to zagotavlja njegova izobrazba; ona ga celo vzame v obrambo, če je to potrebno.

         Ste mogoče že kdaj slišali, da je izobraženec predpostavljal samega sebe kot čisto sebstvo ali kot tistega, ki je svoje naravno sebstvo postavil sebi nasproti? Ste mogoče kje zasledili, da je izobraženec dejansko substanco odpravljal kot gibanje samopostavljanja? Se je mogoče izobraženec že kje izrekel o nastajajočem vedenju? In še, ali je mogoče kdo kje zatrdil, on ima vedenje, on je tisti, ki je sposoben? Seveda je, to velikokrat slišimo, kajti to, imeti vedenje, to se danes dojema kot biti sposoben operirati; vendar biti sposoben delovati, pomeni najprej zaobjeti svoje brezduhovno vedenje in ga postaviti kot čisto vedenje, kot predmetni element. To, da odrinem tisto naravno vedenje od sebe, to še ni ne vem kaka dejavnost, saj s tem ne razvijem nobene vsebine. To, kar odrinem kot vedenje od sebe, to je le moje brezduhovno vedenje. Hegel zapiše, duh »ni abstratum, ni abstrakcija od človeške narave, temveč vseskozi individualen, dejaven, kratkomalo živ; zavest, ampak tudi njen predmet, – in to je bivanje duha, da ima samega sebe za predmet. Duh torej je misleč in je mišljenje nečesa takšnega, kar je, . . . Je vedoč: vedenje pa je zavest kakega umnega predmeta. Zavest dalje ima duh le, kolikor je samozavedanje; tj. o kakem predmetu vem le, kolikor jaz v njem vem tudi zase samega, vem svoje določilo v njem, da je to, kar sem jaz, tudi predmet zame, da jaz nisem zgolj to ali ono, temveč sem to, za kar vem. Vem za moj predmet, in vem za sebe; tega dvojega ne gre ločevati.«


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment