Izobraženec prezira realnost in poveličuje čisto vednost, s katero pridela nekakšen svet neizpolnjenih abstrakcij, ki jih povsod povzdiguje in celo interpretira. Tako da svet, ki ga pridela, ni nič drugega kot čista vednost kot predstavljeni subjekt. Ta mu nastane skozi prosto kombiniranje predstav, ki pa odsevajo, da njegov svet ne nastane skozi gibanje realnosti in njene dejanskosti. Izobraženec je namreč dejaven s smotrom, da izpelje čisto gibanje sebstva. Pa je tisto, kar nastane kot čisti svet sebstva, zgolj vzajemno učinkovanje s seboj, s katerim skozi početje zavesti realizira lasten svet, ki je kot svet zgolj gibanje praznih besed.
Tisto, kar danes odseva izobraženec, je to, da sveta ne dojema iz postajanja. Namesto da se drži realnosti in njene dejanskosti, beži v svet čistih predstav, kjer naleti na samega sebe ali na čisti jaz, ki kot se ve, je v tem času zelo hvaljen, čeprav realnosti ne ceni in povzdiguje čisto vednost. To je čisti svet sebstva, ki se ga povsod hvali, kajti čista vednost hvali moč izobrazbe. Zaradi tega v svetu čiste vednosti ni zaznati realnosti, kajti čista vednost podarja mnogo več sveta, s tem pa tudi gibanje sebstva, ki ga obvladuje abstraktni razum. Zakaj to je tisti enostavni čisti svet sebstva, ki je nespremenljiv. Se pravi, izobraženec povzdiguje sebstvo, kajti iz njega lahko izpelje potencialne svetove ali nasprotja, ki jih lahko prosto širi in pojasnjuje ter preoblikuje v kak drugi svet. Kar odkrije, da mu ne gre za določeni svet, ki nastane s posredovanjem, gibanjem in postajanjem substance, ampak za abstraktni svet čiste vednosti, v katerem je najti njegove misli in izginjajoče predstave sebstva.
Realnosti in dejanskosti se danes ne spoštuje. Prednost ima čista vednost kot taka in neizpolnjena abstrakcija. Tako da abstraktni svet, ki velja in se ga jemlje kot cenjeni svet, je enakovreden resničnemu svetu. Pa čeprav drugo bit ne doseže, se ga potrjuje, ker se menda čez njega poveličuje izobrazbo. Gre pa tudi za to, da se tisto abstraktno nespremenljivo jemlje za bistvo. Pa ni čudno, da se drugo bit predmetnega sveta prezira. In to menda zaradi tega, ker velja prepričanje, da lahko čista vednost pridela raznoliki svet, ki je sicer razblinjen v abstrakcije, je pa primeren svet.
Sicer pa danes mladi duh v študiju ne spoznava gibanja realnosti in njene dejanskosti, prav tako ne elementa vedenja in logične sovisnosti. Se pravi, mlademu duhu se ne razodene, kako se duh sebi pojavlja v svoji odsvojitvi in kako realnost doseže svojo dejanskost. Realnost namreč doseže odnos s seboj skozi svojo dejanskost in logično sovisnost, po kateri je realnost na sebi določena. Na ta način realnost v elementu logične sovisnosti doseže svojo dejanskost ali postajanje. Zakaj svet ni zgolj nekaj nespremenljivega ali kaka čista vednost, temveč je v svoji osnovi gibanje in postajanje realnosti v njenem proti postajanju. Kar pove, da je svet v svoji osnovi realnost kot nekaj končnega in neskončnost kot proti postajanje končnega. Torej je postajanje sveta v svoji osnovi nujnost, saj je le tako svet nekaj prvega in nekaj drugega, in na ta način svoja popolna podoba. Natančno vzeto, to je tista razdvojitev realnosti, s katero doseže realnost svojo popolno podobo v proti postajanju.
Zakaj je realnost in njena dejanskost tako pomembna? Nekaj tega sem upam pokazal z zgornjo določitvijo gibanja realnosti, v kateri realnost doseže svojo dejanskost. Kajti ravno to gibanje realnosti se danes ne upošteva, ker se daje prednost čisti vednosti. Se pravi, realnosti se ne dojema iz postajanja, ker čisto vednost kot taka gospodari s svetom.