Izobraženec danes razkošno kaže, da ga logika mišljenja in pojem ne zanimata. Prepričan je, da tisto čisto vedenje, ki ga ves čas dopolnjuje z mnogimi nasprotujočimi vedenji, zadostuje za to, da oblikuje kakršenkoli predmetni svet. Tega sicer pomanjkljivo snuje, a se s tem ne obremenjuje, in to ne glede na to, da sebe ne postavi kot predmet in da predmetni svet dostikrat omeji na denarna sredstva, ki jih motivira z refleksijami in raznolikimi možnostmi, s katerimi izrazi abstraktni jaz. Tako da je tisti razrešeni svet čez denar nekakšna čudaška drža iztanjšane izobrazbe. Skratka, izobraženec se nikjer ne ustavi in daje videz, kot da se ves čas preganja z vedenjem in učenjaštvom. In to ne glede na to, da se po tihem zaveda, da se z vedenjem kot takim ne da pridelovati jedrnatih rezultatov.
Ampak to še ni vse, izobraženec danes nastopa v medijih in tako rekoč dnevno izpoveduje, kaj počenja in na kak način je dejaven. Tako da mi, ki zaznavamo njegovo početje čez medije, lahko vidimo, kako on predmetni svet razume in kako je v odnosu z njim. On namreč v svojih predstavitvah vedno ponudi kako različico vedenja, s katero da je mogoče pojasniti svet. Pri tem pa je zanimivo zlasti to, da ne izhaja iz nobene postavljene osnove ali temelja, ampak iz tistega, kar je njegovo lastno vedenje kot oblika neposrednosti. Razen tega pogosto pojasnjuje svet kot nekaj bivšega. Prisluhnite mu in videli boste, da nenehno nekaj presoja, primerja svetove med seboj, ponuja možnosti, s tem pa jasno izraža, da ga pojmovni svet ne mika. O takem prizadevanju govorijo njegovi svetovi, ki jih pušča za seboj.
Izobražen duh je danes dejaven pomanjkljivo in dostikrat zunaj interesa stvari. Sebe uresničuje skozi analiziranje in refleksijo, njegov predmet pa je on sam. Pa tako ni čudno, če so rezultati nekakšne abstraktne prikazni vedenja ali pojavne oblike vedenja. Toliko le, da se ne bi kar naprej mislilo, da je izobraženec duh, ki operira z natančnimi vedenji in zaradi tega prideluje resnični svet. Namreč tista čista vednost kot jaz je subjektivna drža, ki ne premaga nobenega nasprotja.
Kakorkoli že svet izobraženca eksistira v tem času, vedno bolj jasno postaja, da se z določitvijo, da je čista vednost jaz, ne da spreminjati sveta stvari. Pa je tisto analiziranje in predstavljanje zmožnosti velikokrat neproduktivno početje. Analiziranje je način delovanja, s katerim vzpostaviš abstraktni jaz; to pa je moment, ko subjektivna drža in čista vednost kot jaz zaživita kot neka resničnost razuma. Skratka, ko v abstraktnem svetu zaživi čista vednost kot jaz, je to znamenje, da se izobraženec ni namenil spreminjati svet.
Nenavadno je, da izobražen duh o pojmovnem svetu ne govori, prav tako ne omenja logike mišljenja in absolute ideje, ti pojmi za njega kot da ne obstajajo. Je pa res, da nenehno poudarja, da je bistvo tega sveta vedenje. Pa tako ni čudno če hvaliči znanje, preučevanje, analiziranje, interpretiranje in refleksijo, ob tem pa realnosti ne omenja. Zakaj za njega je realnost njegovo vedenje. Pa je zatorej jasno, zakaj hvalisa abstraktno vedenje, izobrazbo in razumevanje sveta. Namreč, izobraženec očitno verjame, da je abstraktni jaz sposoben izdelati tudi kak pojem ideje. Zato seveda ni nenavadno če venomer nekaj presoja, reflektira in utrjuje svojo vednost in omikanost. Ob tem pa naj spomnim: zemljišče vedenja je samozavedanje v absolutni drugo-biti, tega pa ga izobraženec venomer prezira.