Ko človek pregleda rezultate, ki jih izdeluje izobraženec, takoj ugotovi, da to ni predmetni svet, ki bi bil s seboj posredovan in postavljen. Tisto, kar podarja kot njegov svet, to je čisto abstraktno sebstvo kot dovršeni svet ali izražena čista zavest, predstavljena kot nekaj, kar je zagotovost njega samega. Lahko bi rekli, kar je predstavljeno, to je enostavno bitje, ki je razloček od sebe ali tisto čisto drugačenje, v katerem bitje zre samo sebe zunaj sebe. To je torej njegova vedoča volja v elementu, ko vznemirja sebe z abstrakcijami sebstva, ki pa niso noben odnos sebstva s seboj, saj se prosto nadaljujejo v nekaj drugega kot pojavni svet jaza. Kar iztakne, da izobražencu ne gre za noben stvaren svet, ampak samo za to, da predstavi svoj lasten svet kot sebstvo zavesti, ki pa ni nič drugega kot bivanje jaza.
Tisto, kar izobraženec odseva z dejanji jezika, je zlasti to, da ne spoštuje svoje odsvojitve, ampak samo svet sebstva, ki je njegova zagotovost. To je možno zaznati, če preverimo, kako on sebe kot izobraženega duha odpravi in kako svoje sebstvo predstavi. Namreč sebstva ne vzpostavi, ker išče zadovoljstvo v zunanjem svetu in mikavnosti, ki jih razkazuje, ker je to igra abstraktnega vedenja. Skratka, izobraženec ceni svoj abstraktni svet, ki ga povsod uveljavlja z namenom, da predstavi sebe kot moč izobrazbe v dejanjih jezika, s katerimi izpelje tudi užitke zavesti v oblike bivanja neposrednega sebstva.
Jaz sem moč sebstva, to danes ponavlja izobraženec, ko hvali brezduhovno sebstvo in neposredno znanje. Tako da tisto, kar je njegov neposredni svet, to je abstraktno sebstvo, ki pa ni noben razviti predmetni svet, kaj šele postajanje, ampak čista sebevednost. Sicer pa si izobraženec zagotovi sebe tudi tako, da se izpolni kot opazujoči um; to je kakšna vsebina po sebi, ki jo podarja drugim kot teoretičen duh.
Izobraženec s svojo aktivnostjo poklanja tudi to, da ni aktiven s principom ali tako, da bi bil dejaven svobodno in na način predmetne svobode. Zaradi tega tisto naglaševanje abstraktne svobode še ni njegovo resnično osvobajanje, ampak le neko znamenje, da svobode ne dojema kot gibanje substance. Taisto odseva, da je dejaven pomanjkljivo ali tako, da svoj svet pojasnjuje čez abstrakcije ali tisto, kar najde v sebi in je takoj neka možnost za to, da izdela kakšno dodano predstavo o sebi. Pravzaprav izobraženec svoj svet idealizira in členi na abstraktne predstave ali abstraktno razumskost, s katero razjasnjuje brezduhovno sebstvo.
Sicer pa izobraženec izžareva svoj čisti jaz in tisto, kar predoča kot njegov idealizem. Posebej tu izstopa novodoben idealizem, ki je nekakšen abstraktni intelektualizem, ki da je sposoben svet prikazati tako, da bo zažarel kot kaka resnična inteligenca. Pa čeprav ta svet ni pristen učinek uma in razuma, je predpostavljen kot inteligenca, ki se jo zbira kot resničen svet. Inteligenca se pač vedno pojavi kot zaželen svet, kot subjektiven svet, zakaj ona opazuje in predoča svet kot lastno vsebino, ki jo svobodno povezuje pod posebno vsebino.
Naglasimo, izobraženec tega časa ne izkuša skozi svojo odsvojitev. Za njega čas ne obstaja, saj je dejaven vnanje in ga zategadelj postajanje in gibanje substance ne privlači. Tisto, kar daje drugim, to so abstrakcije sebstva, ki pa jih ne preseže, ker verjame, da je abstraktno sebstvo kot tako resničen svet, ki ne potrebuje nobenega posredovanja s seboj.