Skip to content

Izobraženec in potencialni svet

Posted on 18 julija, 2021 By Jože Požar

Kadar pozorno spremljamo dejavnost izobraženca, lahko odkrijemo, da ne ohranja odnosa s seboj in da ni dejaven kot duh, ki nadzira svojo dejavnost. Razen tega lahko zaznamo, da odmetava posamične misli, s katerimi sporoča, da ga predmetni svet ne gane. Tako ni nenavadno, da veliko govori o sebi in nasprotnikih. O njih marsikaj dvomljivega pove, pa tudi prereka se z nasprotniki in jih celo graja. Svojo osebnost povzdiguje, s tem pa drugim naznanja, da ni sposoben stopiti v odnos s seboj in s predmetnim svetom.
Na primer, izobraženec se danes pojavlja v medijih kot tisti, ki se spozna na interese ljudi, pri tem pa povzdiguje svoj interes in poglede na svet. Zato nenehno hvali analizo, pojasnjuje in kaže s prstom na druge, da izrazi svojo odličnost. Postal je poznavalec osebnega sveta, ki se dogaja okrog drugih. In ne le to, postal je mojster za potencialen svet, ki je edini svet, ki ga je sposoben členiti v neke druge svetove, v katerih pa najde spet sebe. To je njegov lasten svet, ki pa ne doseže postajanja. Zakaj pa bi naj, saj ljudi danes ne zanima dejanski svet, ampak samo možen svet. Se pravi, če se izobraženec v potencialnem svetu ne izgubi, je to dokaz, da obvladuje metafizičen svet. Kar odkrije, da ne dojema sebe skozi realen in dejanski svet, ampak čez potencialne svetove, ki jih lahko širi in pojasnjuje dokler gre.

Danes izobraženec hvali potencialni svet, predmetnega sveta pa ne. Res pa je tudi, da se izgublja v tistem abstraktnem nespremenljivem svetu. Razen tega pogosto hvaliči avtoriteto vedenja in svobodo, ki pa je ne razvije v predmetnost. Zakaj najbolje se počuti v nekem potencialnem svetu, v katerem najde tudi lastno resničnost. Lahko bi rekli, izobraženec je izstopil iz življenja ideje, o čem govorijo potencialni svetovi in slavno pojasnjevanje, ki ga spremlja povsod. Postal je torej razlagalec sebstva in potencialnega sveta, skozi katerega pa podarja le neko določanje iz sebe.

Izobraženec, ki danes podarja svoje misli, sebe izpoveduje v predstavah in kot zavest nečesa nasprotnega. Ta duh hvali potencialni svet in prav tako nespremenljivi svet, kajti on sebe odpravi skozi neko upodobljeno onstranstvo. Zakaj on ne verjame, da ima predmetni svet svoje lastno življenje, kateremu pripada proti postajanje. Tako da predmetni svet zanj ni nič drugega kot potencialni svet, ki ga razvije v mnoge predstave. Še več, tako izžareva, da ga gibanje predmetnega sveta sploh ne privlači, pa je jasno, da se giblje na površini abstraktno nespremenljivega sveta. V tem svetu se počuti kot domačin, saj je lahko dejaven na način navajenega obnašanja vedenja. To pa je tisto slavno orodje, s katerimi izpelje vsako osebno razpoloženje ali kaj takega, kar je potencialni svet, s katerim zna odlično ravnati.
Vprašanje je, koliko potencialnega sveta danes odmeče izobraženec. Preveč, veliko preveč, to bi bil kratek odgovor. In to vse zaradi tega, ker predmetnega sveta ne loči od osebnega. Zakaj danes velja prepričanje, da ljudi ne zanima stvaren predmetni svet, ampak samo osebne zgodbe in potencialen svet. Zaradi tega se izobraženec s predmetnim svetom resno ne ukvarja, saj ta svet ni zanimiv za druge. Tisto, kar zanima druge, to je mogoč ali virtualen svet. To pa pomeni, da realnega sveta, ki ima svojo dejanskost, ne spoštuje. In res, svet izobraženca je zanimiv samo tedaj, ko izdeluje podobe o sebi in svojih nasprotnikih.
Boste rekli, izobraženec je dejaven duh. Dajte no, tisti njegov osebni svet ni nič drugega kot pojavni svet sebstva, ki se običajno razlije v neizpolnjeno abstrakcijo sebstva.

Abstraktno mišljenje

Navigacija prispevka

Previous Post: Novinar napihuje prazno vedenje
Next Post: Duh, abstraktno vedenje in gibanje substance

ONLINE NEWSPAPER

Realnost in njej pripadajoče dejanskosti se ne spoštuje

Piše: Jože Požar

9. 7. 2025

Kar je, ne doseže svoje dejanskosti

Razumnik, ki je dejaven plehko, gleda z enim očesom čez in tako, da ne vidi tistega, kar je. Zaradi tega realnost ne doseže svoje dejanskosti, saj se v preseganju pojavlja kot prazna možnost, ki jo idealizira in razpusti v razločke. To bi naj bil nekakšen svet, ki povzdigne razumnikovo abstraktno iznajdljivost in prav tako sebstvo, ki z negacijo realizira abstraktni smoter.
Razumnik dejanskost enostavno prezre, ker v njej ne vidi nič pozitivnega ali tistega, kar je nasprotje realnosti. Dejaven je tako, da opisuje in hvali lasno subjektivnost. Ničesar ne posreduje, zakaj navajeno obnašanje mu svetuje, naj sebe izpolni kot čisti jaz. Zato se pojavlja kot zavest, ki izpelje le neko formalno idealiteto tistega, kar je abstrakcija one realnosti. In to tudi v praksi demonstrira, kajti to so produkti čistega jaza, ki veljajo, ker jih razum izpelje.

Idealiteto čistega jaza hvalijo tudi mediji, ki na ta način sporočajo, da tistega, kar je in bi naj bila oblikovana stvarnost, ne odpravijo v načinu proti postajanja; zakaj realnost in njena dejanskost jih ne zanima. Namreč, bolj kot dejanskost je pomembna abstraktna stvar, ki se jo idealizira in razteguje, da prosto zaživi. In ravno to abstrakcijo realnosti je mogoče zaslediti v medijih, kajti ona nastopa v imenu bistva stvari, pa od tukaj toliko bogatega abstrahiranja in nedokončane domiselnosti.
Dejanskost danes ni spoštovana, ker se jo prezira. Razumnik je menda prepričan, da realnost in njej pripadajoča dejanskost nista bistvena. Zaradi tega poenostavlja realnost na abstrakcijo ali domiselno opisovanje, s katerim prikaže samo tisto, kar je in je brez bistva ter se prosto nadaljuje v nekaj drugega. S tem razumnik izrazi zlasti to, da realnosti in njene stvarnosti ne spoštuje.

Slepo strankarstvo izključuje občo voljo

Piše: Jože Požar

7. 7. 2025

Graja nasprotnika in hvali posebno voljo

Tako levičar kot desničar ne prisluhne sebi, kar pove, da išče vsebino zunaj sebe. Najbrž zaradi tega, ker ni sposoben delovati po predmetni strani. Zakaj bi, če pa njegov nasprotnik počenja isto kot on; oba opazujeta en drugega zunanje s smotrom, da izrazita, kaj nasprotnik počenja. No, še večji problem ima stranka Levice, kajti njen nasprotnik je ona sama. Sebe si predstavlja kot lastnega nasprotnika, ki izmišlja in hvali posebno voljo, to pa je tisto najdeno v sebi. Dejavnost proizvaja s smotrom, da posebno voljo povzdigne v govorico, s katero izključi občo voljo. Zato odmetava nična bistva in tisto, kar pošlje čez in je abstrakcija nečesa, kar podari domišljija in gledanje čez.

Današnji čas ni čas, ki bi bil dojet iz proti postajanja ali iz gibanja predmetne substance, kajti tega odnosa politik ne dojema. Zato je dejaven kot čisti jaz, ki uveljavlja osebna stališča, ki jih demonstrira za javnost, kadar povzdiguje osebno voljo, s katero izbriše občo voljo. Tako razkazuje, da sodobnega časa ne dojema, kajti povzdiguje posebno voljo ali moralnost, ki je negativno sebstvo. In to tudi uveljavlja in slavi, kajti ne zanima ga obča volja in svoboda, ampak smo moralični smoter ali tisto, kar gre čez. V svetu onstran mu domišljija deluje veliko hitreje in bolj subjektivno.
Bolj kot obča volja in stvaren svet pritegne politika posebna volja, s katero izpelje predstavo o sebi in nasprotniku. Kaj več Levičar in Desničar ter ona Posebna volja ne izdelujejo. Bistvo izrazijo, kadar kritizirajo eden drugega. To je menda strankarski princip, ki pa ni noben princip duha, ampak neko osebno izražanje, ki proizvaja neizpolnjeno abstrakcijo. Temu se danes reč slepo strankarstvo, ki v svojih izvajanjih demonstrira zlasti to, da ne dojema sebe, politike in obče volje.

Ali bo abstraktna inteligenca pridobila na ugledu?

Piše: Jože Požar

3. 7. 2025

Abstraktna inteligenca o predmetnem bistvu ne beseduje

To, da je danes dejavna abstraktna inteligenca, ki hvali domiselnost, to najbrž ni inteligenca, ki spoštuje predmetni svet. Je sicer spretna, vendar pa duh časa ni določil njenega pojma, ker najbrž meni, da to ni koristno; zakaj bi nekaj opredelil, če ni potrebno. Važno je, da abstraktna inteligenca kaže zanimanje za to, kako človek svet sestavi in iz njega izpelje tudi kakšen zaključek. Pomembno je, da izdeluje predstave in da je dejavna na ravni razumskega mišljenja. Menda svoje produkte realizira na poseben način, je pa slišati, da ni dejavna na predmetni ravni ali tako, da vzpostavi predmetno substanco v njenem razdvajanju ali proti postajanju. Predmetne substance, njenega gibanja in posredovanja ne demonstrira. Je pa res, da izvaja gibanja, ki proizvajajo možne ali potencialne svetove, ki jih razčlenjuje in nemalokrat tudi pojasnjuje.

Zdaj ko umetna inteligenca deluje in sebe dokazuje, bo najbrž izobražen duh nehal misliti svet, kajti umetna inteligenca dokazuje s primeri, da je sposobna izraziti abstraktno znanje na različne načine. Izpeljuje abstraktne oblike znanja, kar je hvaljeno, kajti to je prikazan abstraktni svet, ki je nekakšen pozitiven svet in skoraj resničen. Pomembno je, da abstraktno znanje dobi neko dodano vrednost in da ga razumsko mišljenje odkriva. Zakaj cilj bi naj bil, da se izobražen duh povzdigne na višji nivo razumevanja abstraktnega znanja, kajti le tako bo znanje pridobilo na ugledu. Nove oblike abstraktnega znanja bi naj povzdignile izobrazbo in razumsko mišljenje. Pozor, umetna inteligenca ne sporoča, da naj duh zaradi njene aktivnosti neha misliti svet. Vendar po tihem izraža, da svet ni zgolj abstraktno znanje, kajti predmet vsebuje tudi bistvo, o katerem abstraktna inteligenca ne beseduje.

Nepopolna izpolnitev

Piše: Jože Požar

1. 7. 2025

Abstraktno znanje in misleč izobraženec

Misleč izobraženec se danes predstavlja misleče in sploh ne dojemajoče. Razen tega je dejaven kot čisti jaz, ki izključuje posredovanje in se obnaša tako, kot mu sugerira abstraktno znanje. To daje prednost možnemu svetu in zato kot duh ni izpolnjen. Subjektivna izpolnitev realizira samo pojavni svet in tisto, kar pridela z mislijo. In nenazadnje tu je izobrazba, s katero si odsvoji svojo osebnost, kar pomeni, da je njegov svet primerna občost, s katero izrazi zavest. Skratka, misleč izobraženec pridobiva na veljavi, ko hvali lastno misel in povzdiguje abstraktno znanje.

To, da ima abstraktno znanje povsod veljavo, to pomeni, da je tisto, kar je izražena abstraktna stvar, produkt izobrazbe. Pa čeprav stvar ni dosegla dejanskosti in bistva ne vsebuje, se jo hvali in povzdiguje kot kakšno objektivnost ali pojem. In to počenja misleč izobraženec, ko hvali idealizem in svet onstran, kar je nepopolna izpolnitev. Sicer je zadovoljen tudi na tej ravni, kajti vedno izpelje kako abstraktno eksistenco. Ona je namreč nekakšen produkt izobrazbe, kajti abstraktna eksistenca predstavlja abstraktno stvar. Z njo je ohranjena subjektivna drža ali čisti moj zavesti, ki ga pomaga formirati abstraktni razum. To je dejavnost, ki realnosti in njene dejanskosti ne upošteva, kajti uveljavlja se samo misel in nadarjenost čistega jaza ter početje abstraktnega razuma.
Abstraktno znanje povsod prišepetava in polaga na jezik videz nečesa, kar se zunanje sklada z mislečim izobražencem. Zato čisti jaz aktivira tudi občutenje, ki naglasi izobrazbo. In to se danes tudi dogaja, kajti izobrazba je povsod hvaljena, ne glede na to, da prideluje samo abstrakten svet. Pomembno je, da uveljavlja znanje, ki sicer ni resnično, je pa produkt izobrazbe.

Interpretacija iznajdljivosti

Piše: Jože Požar

27. 6. 2025

Početje analitika in abstraktna stvar

Drži se svojega nagona in od tega ne odstopa, ker ga gon ščiti pred zablodami. Zakaj analitik verjame, da je njegova misel sodobna, zato jo uveljavlja v mediju. Ob tem pa odkrijemo, da ga ne zanima stvar, ampak kako abstraktno stvar spraviti v območje dejanskosti. Pomembno je to, da z abstrakcijo in  gibanjem vzpostavi abstraktno stvar kot svet. To je abstrakten svet, ki v sebi ne nosi predmetnega bistva, kajti je zgolj možnost za nekaj drugega. In to odlično demonstrira analitik v mediju, ko iz predstav naredi abstraktne razločke, vmes pa na hitro skoči še v kak primeren svet, ki mu pomaga utrditi tisto, kar je abstraktna stvar. Analitik se torej ne ukvarja s predmetnim svetom, ampak z uveljavljanjem ugibanj in predstavami nečesa, ki mu pomagajo sestaviti abstraktno stvar. Analitik kliče v predstavo tisto, kar je material za to, da izpelje svojo iznajdljivost.

Življenje podarja material tudi za to, da analitik artikulira svoje mnenje. To je nekakšen svet, ki pa ni predmeten in v svoji osnovi ni določen. Zakaj analitiku zadostuje že to, da izdela primeren svet, to pa je abstraktna stvar, ki nastopa v imenu stvari. To pomeni, analitik izdeluje predstave s smotrom, da predstavi svojo domiselnost. Njegov cilj ni v tem, da izrazi kaj resničnega, ampak da naredi podobo o tistem, kar je možnost abstraktne stvari; tako možnost postane njegov dejanski svet.
Vsakdanje življenje podarja podobe iz katerih je mogoče izvleči tudi kako predpostavljanje. Zato analitik predpostavlja tudi možnosti, ki jih lepi na svojo abstraktno stvar. To pa ni objektivnost, ampak abstrakcija domiselnosti. Potemtakem analitik ni dejaven s ciljem, da pridela kaj objektivnega, ampak da njegova abstraktna stvar zaživi kot interpretacija njegove iznajdljivosti.

Gospodovanje razuma in čistega jaza

Piše: Jože Požar

25. 6. 2025

Hvali se vladavina abstrakcije

Duh bi naj realiziral zavest o sebi. Mora si biti predmeten, kadar govori o vladavini prava. Zakaj duh je le, kolikor si je objektiven. Kaj porečete na to? Je kaj objektivnosti v tistem, kar je danes njegov predmet? Najbrž ni, kajti v našem času je objektivnost sovražnik številka ena. O objektivnosti se ne govori, je pa res, da se povzdiguje subjektivnost in čisti jaz. Objektivnost ni tako priljubljena kot je na primer neizpolnjena abstrakcija ali tisto, kar je aktivnost čistega jaza. Čisti jaz ima povsod presežek, pač glede na to, da uveljavlja in hvali subjektivnost, osebno nastrojenost, ki povzdigne možnost za kaj drugega; to je tisto, kar gre čez in je izražena zavest ali čista subjektivnost. Ta danes hvali abstrakcijo in abstraktno znanje. O njem veliko govori čisti jaz tedaj, ko preseže samega sebe in nastane neko gospodovanje čistega jaza, ki ga povzdigne in slavi z igro abstrakcij.

Ko je govora o božjem bitju, ki ni postavljeno kot predmet, dobi besedo subjektivna nastrojenost. Zakaj ona daje prednost abstrakciji, ki je možnost za kaj drugega. Tisto drugo danes obvladuje čisti jaz takrat, ko išče neko možnost za sebe. Abstrakcijo hvali s smotrom, kajti možen svet ga rešuje, prav tako izmišljena dejanskost, s katero utrjuje vladavino subjektivne nastrojenosti.
Tisto, kar se danes hvali, je vladavina abstrakcije, ki se jo enači z vladavino abstraktnega prava. Tako da tisti, ki povzdigujejo vladavino prava, v bistvo hvalijo vladavino abstrakcije. Ta pojem še ni razumljen, zato se ga jemlje lahkomiselno. No, tudi pojem pravo se ne dojema kot abstraktno pravo, ampak samo kot pravo. Menda je to površna določenost, vendar to ne moti jurista. In tako ni nenavadno, da se čisla vladavino abstrakcije, hkrati pa tudi vladavino razuma in čistega jaza.

Država je izšla iz religije, zato ima z religijo isti skupni princip

Piše: Jože Požar

20. 6. 2025

Obča volja in duh ljudstva

»Religija kot taka se mora bistveno udejanjiti; mora se izoblikovati neki svet, da bi se duh zavedal sebe, da je dejanski duh«, tako zapiše filozof Hegel. Potemtakem subjektivna volja ni tista, ki bi naj imela prednost, zakaj država in demokracija upoštevata duha ljudstva. Država je namreč izšla iz določene religije, kar pove, da ima politično življenje, ker ima religijo. Posebna volja izrazi subjektivno nastrojenost in je zato odvečna. Brez veze je napihovati posebno voljo, ki občo voljo izključi. Ono odkrivanje okoliščin je prav tako tavanje, ki obče volje ne upošteva. Sicer pa gibanje razuma proizvaja prazno prikazen vedenja, ki občo voljo podcenjuje. Zakaj tisto, kar posebna volja od sebe odrine, to je samo njena negativnost. Ta usmeri pozornost drugam, da uveljavi enostransko abstrakcijo ali tisto koristno. To je formalizem, ki uveljavlja subjektivni interes kot tak, zakaj ne spoštuje obče volje, principa države in religije pa ravno tako ne.

Kadar politik komunicira z mediji, obče volje ne hvali, ampak samo posebno voljo, ki jo za primer strastno čisla Levica; ta ljudstvo doume kot nekaj, kar je izgubilo svoje obstajanje, zato o obči volji ne beseduje. Potemtakem obče volje ne dojema, kajti zaznava in hvali samo posebno voljo in tisto koristno. To pove, da Levica občo volja ljudstva enostavno prezre. O tem govori ono nesvobodno obnašanje stranke Levica, ki je prosto dejavna in obče volje ter religije ljudstva nikjer ne omenja.
Naglasimo, religijo ljudstva in občo voljo je nujno udejanjiti, zakaj le tako je duh ljudstva zajet v svoji resničnosti, tj. v globini. Subjektivna volja pa se mora umakniti, da bi duh ljudstva dobil veljavnost skozi skupni princip, ki ga negujeta država in religija.

Demokracija in religija

Piše: Jože Požar

17. 6. 2025

Kaj je stvar omikanega spoznanja

Najprej, religija mora prehajati v ustroj, potemtakem je bistveno, da je demokracija skladna z religijo. Zakaj duh je tisti, ki sebe določa in je dejaven svobodno. Edino tako pridela objektiven svet in to s smotrom, da ne izdeluje nekaj subjektivnega, ki ne uresniči svobode in obče volje. Tisto namreč, da je dejaven kot čisti jaz, to pomeni, da uveljavlja interese in ne upošteva religije, ampak prakso abstraktnega razuma, ki hvali igro abstrakcij in svet raztrgan v abstrakcije.
Praksa abstraktnega razuma odseva, da logične sovisnosti ne upošteva, prav tako ne udejanja religije, kajti tisto oblikovano nastane z igro abstrakcij. To pa je svet, s katerim izpelje početje zavesti, ki proizvaja enostranska odmišljanja ali tisto, kar od sebe odrine čisti jaz. Ta danes povzdiguje samo nenavaden svet in tisto, kar gre čez in napotuje na neki drugi svet.

Če pogledamo, kaj počenja omikan individuum, vidimo, da izpelje svojo odtujitev, dejaven pa je kot čisti jaz, ki doseže v nasprotju gotovost samega sebe. Zakaj ona odtujitev je zgolj nekaj neposrednega, zato najde nasprotje, v katerem pridobi mnoge razločke. To pa ni svet nastal s proti postajanjem, ampak s početjem zavesti, ki obstane v občutju; občutje pa proizvaja samo gotovosti.
Stvar omikanega spoznanja je, da upošteva dobrino demokracije in religije. Zato je ta dva pojma nujno izpolnjevati. Zakaj vezana sta na objektivnost in tako svet čistega dojema, kar pa ni samo idejni svet, temveč realnost, ki je dosegla svojo dejanskost v proti postajanju. To je modrost, ki bi jo naj upošteval duh, ki ni zgolj entuziast, temveč duh, ki jasno premišljuje in nima za svoj predmet neko subjektivno početje, ampak konkreten predmet z razvito vsebinsko osnovo v proti postajanju.

KATEGORIJE

  • Abstraktno mišljenje (330)
  • Filozofsko zrno (78)
  • Naivna metafizika (2)
  • Neizpolnjena abstrakcija (59)
  • Sodobna umetnost (8)
  • Domov

Demonstrira in hvali (ne)moč čistega jaza

Piše: Jože Požar

10. 7. 2025

Vzgojen je k temu, da dožene burko abstrakcij

Naj ponovim: »Dobra družba ne misli abstraktno, ker je to prelahko, ker je prenizko«. In kako misli danes naša družba in naš posameznik? Dalje od abstrakcije ne gre, če pa, potem je tisto, kar prikazuje, burka abstrakcij. Posameznik je postal mojster za to, da prikazuje (ne)moč čistega jaza, kar odkrije, da je jaz čisti tale, predmet pa je čisto tole. Razen tega povsod kliče na pomoč občutje in kategorije, torej tisto abstraktno ali ne dejansko, s katerim poudari, da miselno predmeta ne zaobjame in je dejaven izurjeno, da ne rečem neomikano, kajti abstrakcije ne pridelajo nobenega stvarnega sveta. Skratka, dejaven je daleč proč od realnosti in njene dejanskosti, včasih neresno ali burkasto.

Posameznik najde resnično v sebi, zato uveljavlja čisti jaz in abstraktno znanje, kar hoče reči, da je vzgojen k temu, česa ni, in sploh ne k temu, kar je. In to tudi demonstrira vsakič, ko povzdigne subjektivnost ali tisto, kar pošlje v svet onstran, kjer čisti jaz odigra burko abstrakcij. In s tem se razumnik celo hvalisa, kadar pojasnjuje samega sebe ali tisto, kar odrine od sebe in je neki domiselni svet. Navadil se je, da o realnosti ne govori in da sebe izpolni onstran, kar je čisti produkt zavesti, to pa je skupek nečesa ali abstraktna kategorija, ko se čisti jaz giblje v oblikovanih glediščih. To je tisto sebi enako kot nedoločeno, ki se prosto nadaljuje v neke primerjave.
Posameznik se torej ne ukvarja s posredovanjem in postajanjem predmetnega sveta, ampak samo z abstrakcijo in pojavnim svetom, ki je neka enotnost videza in eksistence. To je uvid ali pa razločevanje razločkov. Z uvidom dovrši svojo kulturnost, s tem pa tudi abstraktno bivanje občega. Ob tem naj omenim tudi to, da tisto nedoločeno podarja neizmerno polje za to, da dobi veljavo znanje.

Povsod hvali pojasnjevanje

Piše: Jože Požar

8. 7. 2025

Razumska logika

Da je danes hvaljeno razumsko mišljenje in tisto, kar prikazuje abstraktni razum, gre hvala posamezniku, ki verjame, da golo razumevanje zadostuje za to, da pridela kak umen svet. A umnega sveta ne pridela, kajti prezira logično sovisnost vsakič, ko je dejaven. Razum je mišljenje, čisti jaz sploh, vendar pa ni dejaven v načinu logične sovisnosti ali proti postajanju.
Abstraktni razum svet povsod pojasnjuje in zato vedno sebe konča s pojasnjevanjem, kar pove, da vsebinskega bistva ne upošteva. Razum namreč predstavljeni svet premaga tako, da dela razločke, ki jih pojasnjuje. To je znamenje, da ni dejaven v način logične sovisnosti; razločki in razlike niso dovolj za to, da bi substanca dosegla Drugo ali svojo sebi enakost. To je osnova, ki je razumsko mišljenja ne upošteva, zato ne pridela nič umnega in zato tudi svet nenehno pojasnjuje.

Tisto, kar se danes preveč hvali, je razumsko mišljenje in pojasnjevanje. To izključi gibanje in postajanje ter določenost substance. Ta namreč sebe vzpostavi v osnovi na ta način, da neposrednost odpravi v načinu proti postajanja substance. Substanca doseže svojo sebi enakost in tako tudi svojo razdvajanje. To je postajanje v obliki logične sovisnosti, v katerem substanca doseže svojo določenost v osnovi; tisto prvo, ki je neposredno, preide v drugo ali v obliko proti postajanja.
Zdravi človeški razum je v zaznavanju samo igra abstrakcij. Preganja se z ničnimi bistvi in izdeluje razločke, ki jih ne premaga. Zaradi tega mu ostanejo samo prazne abstrakcije nedoločene biti ali čista pozitivnost. To je nekakšen mrtvi produkt, ki je brez bistva, in tega abstraktni razum hvali. Sicer pa demonstrira igro abstrakcij in vsepovsod povzdiguje pojasnjevanje.

Omikan človek in početje zavesti

Piše: Jože Požar

4. 7. 2025

Čisti jaz podarja osebno prepričanje

Omikanec hvali čisti jaz, ki je največkrat njegov predmet. Tisto torej, kar je jazu drugo, to je jaz sam. To kaže, da je omikan človek izstopil iz življenja predmetnosti in da ni usposobljen za to, da sebstvo vzpostavi kot predmet. Zaradi tega njegov svet ni predmeten, ampak pojavni svet, ki ga oblikuje čisti jaz, da uveljavi moč jaza. Pojavni svet ni nič drugega kot abstrakcija jaza ali negacija njega samega, s katero pridobi neko abstraktno vsebino, ki jo sprevrže v nasprotje, da uveljavi svoj jaz. In ravno to početje čistega jaza danes hvali zlasti omikan človek, kadar demonstrira početje zavesti in tisto, kar pošlje čez in je neka predstava nečesa, ki jo je pridelal in oblikoval čisti jaz.

Neumnosti, ki jih danes izreka kak ekstremist ali čisti jaz – to pa je lahko tudi minister za kulturo – ne izvirajo iz nobene osnove, kajti čisti jaz udejanja samo svoj svet. Tu je zaznati osebno nastrojenost, ki jo izpove verujoča ali nesrečna zavest, ki hvali tisto, kar so oči zaznale nekje zunaj. To je zavest, ki razjasnjuje okoliški svet. Njen produkt je abstrakcija nečesa, ki obstaja s smotrom, da uveljavi osebno držo, ta je namreč danes povsod hvaljena, ker uresničuje subjektivnost.
Tisto torej, kar je svet čistega jaza, to so razločki nečesa, kar ne vsebuje nobenega bistva. Vsebino naredi subjektivna nastrojenost in to oblikuje čisti jaz. Ta svet je le neka realizacija osebnega prepričanja, ki se ali pa ne nadaljuje v kakšen drugi svet. Skratka, končni izdelek je uvid kot nekaj, ki ga je sestavilo osebno prepričanje, katerega ocenitev je prepuščena čistemu jazu. Zakaj čisti jaz zajame sebstvo osebe, da pridobi neko abstraktno vsebino. Potemtakem postane negacija vsebina, ki ni dosegla drugega in je zgolj osebno prepričanje, ki hvali čisti jaz in početje zavesti.

Spoznavajte samega sebe

Piše: Jože Požar

2. 7. 2025

Filozofijo, ki jo je spisal filozof Hegel, bi naj bral sleherni duh

Filozofijo bi naj brali tisti, ki želijo spoznati samega sebe. Zakaj Heglova filozofija ni fantastičen roman, temveč znanost o duhu. Človek danes izraža svoje sposobnosti, da bi dojel samega sebe in bil nekoč dejaven kot duh. Sistem vede, ki ga je spisal filozof Hegel, demonstrira odsvojitev duha. To so podobe, ki jih je koristno dojeti, da bi človek sebe bolje razumel. Zato bi naj tisti, ki menijo, da svojih sposobnosti ne realizirajo najbolje, brali Heglovo filozofijo. Edino ona razodeva duha v odsvojitvi in kot tistega, ki ustvari kak lasten svet. To velja tudi za duha, ki misli, da je dejaven izvrstno.

Prebujenost, ki jo podarja izobraževalni sistem, svobodo premalo ceni in prav tako posredovanje in postajanje predmetne substance. Gre za to, da človek dojame sebe iz gibanja in tudi učinke gibanja. Abstraktno znanje danes vsi hvalijo, pri tem pa bistvo predmeta prezrejo. Svet se sicer vrti naprej, vendar človek mimogrede postane ujetnik abstraktnega znanja, ki ne proizvaja resničnega sveta. Bolj kot realnost in njej pripadajoča dejanskost, je cenjeno pojasnjevanje in igra abstrakcij, tj. možnosti, ki so danes povsod hvaljene, pa čeprav gre zgolj za potencialen svet.
Abstraktno znanje ne odseva predmetne stvarnosti, saj ne proizvaja objektivnega sveta. In to demonstrira duh časa, ki daje veljavnost abstraktnemu znanju. To iztakne, da je duh dejaven subjektivno, kajti bolj kot bistvo, ga pritegnejo formalnosti. In tako ni čudno, da je dejaven pomanjkljivo, saj se z gibanjem substance in postajanjem ne ukvarja. O tem govori sam tedaj, ko ni dejaven predmetno in uveljavlja samo abstraktno znanje. To pa ni gibanje predmetne substance in njeno postajanje, s katerim substanca doseže sebi enakost, ki vsebuje bistvo.

O duhu ne besedujemo

Piše: Jože Požar

30. 6. 2025

Zakaj ne spoznavamo duha v njegovi odsvojitvi

Mi v dojemanju duha ne napredujemo, ker pojma duh ne jemljemo resno. Bolj kot duh nas zanima čisti jaz in početje zavesti, prav tako subjektivna plat, gon, strast ali interes in predstavni svet. Največ zadovoljstva podarja čisti jaz, ki je povsod aktiven, kajti povzdiguje subjektivno držo, ki pove, da beži pred realnostjo. Zakaj subjektivnost širi kot čisto vednost, ki izraža samovoljna stališča. Čisti jaz gre neko izmišljeno pot s prepričanjem, da bo tako kot abstraktni razum dosegel vrh sveta. A to se ne bo zgodilo, ker tisto, kar prikazuje in zatrjuje, to ni odvisno od dejanskosti, ki je ne spoštuje.

Naj spomnim, s predmetnim svetom se človek ne ukvarja, prav tako ne kaže, da spoštuje svobodo, pa je njegov svet, neko izražanje čistega jaza, ki proizvaja prazni idealizem. Tega izreka kot čisti moj zavesti in kot predstavo nečesa, kar ni določeno v osnovi. Tako izpoveduje, da še ni pripravljen spoštovati objektivnosti, čeprav je predmetnost njegov največji sovražnik. Prav tako ne spoštuje nastajajočega vedenja in postajanja substance. Zakaj da bi upošteval predmetno objektivnost, je nujno spoznavati duha v njegovi odsvojitvi in gibanje substance. Razen tega daje prednost čistemu jazu, kar pove, da njegov svet ni stvaren, kajti ne doseže dejanskosti. Je pa res, da na veliko hvali abstraktno znanje, povzdiguje domišljijo in abstraktni razum, ki sta povsod blažena.
Dejstvo je, celovita izobrazba ne naredi mnogo za to, da bi duh spoznaval samega sebe, pojavne oblike in svojo odsvojitev. Skratka, danes se o duhu ne beseduje, pa je jasno, da napredovanja ni. Golo abstraktno znanje ne bo pridelalo napredovanja, zato ne gre snovati, da bo človek napredoval tudi tedaj, če ne bo sebe spoznaval. Nujno je, da začne spoznavati sebe v svoji odsvojitvi.

Čisti jaz in zdravi razum sta povsod aktivna

Piše: Jože Požar

26. 6. 2025

Spotoma

Dobro je, kadar sebe nagradim s kako mislijo in iz nje razvijem razmišljanje. Tako bogatim lastno svobodo, ki jo stopnjujem, da vzpostavim vsebino in njen dojem. Smoter je, da izpeljem bivanje, ki ga poskušam izraziti na ravni duha. Zaradi tega me politika ne zanima, ker je to področje, kjer se duh ne uresničuje in svet sproti izginja. Sicer pa bi moral človek politiko bolj strogo jemati in o njej več pisati, kajti na tem področju se veliko govoriči, vendar ne o dejanskem svetu. Politik demonstrira prepričanje, o stvarnem svetu ne razpravlja in je nekakšno čvekalo, ki beseduje o brezpredmetnem svetu. To pa je zemljišče onstran, kjer realnost ne zaživi v svoji dejanskosti.

Sicer pa zaznavam, da sta čisti jaz in zdravi razum povsod aktivna, kajti najbrž gre za to, da izrazita hotenje in interes, kar nekako sporoča, da bežita pred realnostjo in da dejanskosti ne jemljeta resno. Obnašata se kot kakšna debaterja, ki ne dosežeta nobenega bistva. Pomembno je samo to, da izrazita kako abstraktno korist, tudi kaj spotoma, tako da tisto, kar bi naj bil stvaren svet, ni nič drugega kot igra abstrakcij. Čisti jaz odrine od sebe neko možnost, ki pa ne vsebuje bistva in je mimogrede komuniciranje razuma in čistega jaza. Povezanost hvali občutje in subjektivna nastrojenost, ki pa ni določen svet, ampak samo izražen interes, ki izgine v neki drugi svet.
Filozof Hegel nekje zapiše: »Bog pomeni razločevati se kot živeči duh od sebe, postavljati Drugo in v tem Drugem ostati identičen s seboj.« Človek bi torej naj upošteval nasprotje in ga tudi premagal. Nasprotje je namreč globina, ki jo je nujno premagati v načinu postajanja, ne pa s širjenjem domiselnosti. Zakaj človek je to, da se zoperstavi svoji naravi, tega pa ne izpoveduje.

Edino duh ve, kako pridelati čisti dojem

Piše: Jože Požar

23. 6. 2025

Spanje duha in subjektivna volja

Najbrž se bo spanje duha nadaljevalo, kajti videti ni, da bi se prebudil in bi sebe izpolnil. Tu in tam se kakšna igra besed in misli začne, vendar je to le igra abstrakcij, ki v sedanjem času navdušuje razumsko mišljenje. Razum in čisti jaz sta aktivna skupaj, vendar pa ne s principom ali tako, kot to narekuje gibanje predmetne substance. Namreč dejaven je tudi subjektivni idealizem, ki deluje površno, pa je jasno, da vpliva na aktivnost čistega jaza, ki ni dejaven svobodno, ampak v korist nečesa. In tako tisto, kar odpravi, izpelje z igro abstrakcij in s števili, ki jih izkorišča zlasti tedaj, ko ima namen izpeljati goljufijo. Goljufanje je mogoče odigrati s števili in abstrahiranjem.

Mogoče bo kakšna evropska koalicija uzakonila spanje duha, kajti zaenkrat ne kaže nobene volje za to, da bi duh deloval s principom svobode. To bi bilo dobro, kajti na ta način bi tudi demokracija pridobila na sebe kako določilo. Zakaj danes ima demokracija za princip subjektivno voljo in samovoljo, ki odkrito izžareva, da ni dojeta kot pojem, ki na sebi prehaja v drugo samega sebe. O tem govori politik, ko se sprašuje, kako aktivirati sebe in misliti svet drugače. Namreč ono spanje duha je menda napredovalo v navado, kajti subjektivna volja in samovolja favorizirata igro abstrakcij. Zdravi razum caplja zraven in ne kaže, da bi svet dojel iz temelja ali osnovne določenosti.
Sicer pa razumnik sedanjega časa ni spoznal, da je nujno svet tudi posredovati in misliti, da ne bi ostal abstrakten. Namreč razumsko gospodovanje kaže, da ni sposobno izpeljati sveta v načinu proti postajanja ali tako, da bi tisto neposredno doseglo svojo sebi enakost. To je sposoben razviti samo duh, ki pa je dejaven le tu in tam in zlasti nekje v ozadju našega sveta.

Tu je zdaj čas, ki obče volje ne hvali

Piše: Jože Požar

18. 6. 2025

Klati neumnosti in uveljavlja posebno voljo

Politik naj ne bi klatil ne-umnosti. No, jaz sem mnenja, da jih klati preveč in vedno več. Je pa tudi res, da ne-umnosti klatijo tudi mediji, ki so dejavni nesvobodno in nepredmetno. Predmetne svobode ne udejanjajo, pa je jasno, da izvajajo gibanja v območju ne-umnosti, ki ga danes obvladuje Levica. Ta hvali abstraktno moč praznega govorjenja, ki ga udejanjata čisti jaz in abstraktni razum, ki sta danes najbolj donosna. Klatenje ne-umnosti proizvaja posebna volja, ki jo odlično demonstrira Levica, saj hvali subjektivnost, njen predmet je namreč čisti jaz, ki uveljavlja nična bistva.

Danes ni težko dognati, zakaj se hvali posebno voljo in zakaj se objektivnosti ne upošteva. Človek, ki povzdiguje lastno subjektivnost, operira z ničnimi bistvi, kajti z njimi povzdigne svojo domišljijo, menda prav ona pridela največ ne-umnosti. Zato ima zasluge zlasti čisti jaz in osebna nastrojenost, ki se jo predstavlja povsod, kjer ima besedo posebna volja Levice. Ta najbrž posebne volje ne jemlje resno, saj tisto, kar odmeče, to je zgolj možnost za nekaj drugega in sproti izgine. To so zvijače, ki jih favorizira posebna volja tedaj, ko povzdiguje lastno domišljijo in čisti moj zavesti.
Danes je klatenje ne-umnosti prepoznano, kajti realnost in njena dejanskost nista upoštevana. Zato Levica hvali posebno voljo, zakaj izdeluje izmišljen svet, ki ga predstavi kot neko gibanje ničnih bistev. Sicer pa ne obstaja merilo za ne-umen svet, zato se klatenje ne-umnosti ne dojema iz postajana, ampak kot izključitev obče volje. Ne-umnost je produkt posebne volje, kajti nastane z igro abstrakcij in odmišljanjem. To pa ni umen svet, ampak svet, ki je abstrakten, saj ne vsebuje bistva. In ravno to odlično demonstrira posebna volja Levice, ki jo hvali stranka Gibanje Svobode.

G. W. F. Hegel

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

  Hegel-180-pik   »Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«

Zunanje povezave

  • Druga podoba
  • Sodobna umetnost
  • Andrej Požar

Epitomeart Copyright © 2021, Druga podoba