Kadar pozorno spremljamo dejavnost izobraženca, lahko odkrijemo, da ne ohranja odnosa s seboj in da ni dejaven kot duh, ki nadzira svojo dejavnost. Razen tega lahko zaznamo, da odmetava posamične misli, s katerimi sporoča, da ga predmetni svet ne gane. Tako ni nenavadno, da veliko govori o sebi in nasprotnikih. O njih marsikaj dvomljivega pove, pa tudi prereka se z nasprotniki in jih celo graja. Svojo osebnost povzdiguje, s tem pa drugim naznanja, da ni sposoben stopiti v odnos s seboj in s predmetnim svetom.
Na primer, izobraženec se danes pojavlja v medijih kot tisti, ki se spozna na interese ljudi, pri tem pa povzdiguje svoj interes in poglede na svet. Zato nenehno hvali analizo, pojasnjuje in kaže s prstom na druge, da izrazi svojo odličnost. Postal je poznavalec osebnega sveta, ki se dogaja okrog drugih. In ne le to, postal je mojster za potencialen svet, ki je edini svet, ki ga je sposoben členiti v neke druge svetove, v katerih pa najde spet sebe. To je njegov lasten svet, ki pa ne doseže postajanja. Zakaj pa bi naj, saj ljudi danes ne zanima dejanski svet, ampak samo možen svet. Se pravi, če se izobraženec v potencialnem svetu ne izgubi, je to dokaz, da obvladuje metafizičen svet. Kar odkrije, da ne dojema sebe skozi realen in dejanski svet, ampak čez potencialne svetove, ki jih lahko širi in pojasnjuje dokler gre.
Danes izobraženec hvali potencialni svet, predmetnega sveta pa ne. Res pa je tudi, da se izgublja v tistem abstraktnem nespremenljivem svetu. Razen tega pogosto hvaliči avtoriteto vedenja in svobodo, ki pa je ne razvije v predmetnost. Zakaj najbolje se počuti v nekem potencialnem svetu, v katerem najde tudi lastno resničnost. Lahko bi rekli, izobraženec je izstopil iz življenja ideje, o čem govorijo potencialni svetovi in slavno pojasnjevanje, ki ga spremlja povsod. Postal je torej razlagalec sebstva in potencialnega sveta, skozi katerega pa podarja le neko določanje iz sebe.
Izobraženec, ki danes podarja svoje misli, sebe izpoveduje v predstavah in kot zavest nečesa nasprotnega. Ta duh hvali potencialni svet in prav tako nespremenljivi svet, kajti on sebe odpravi skozi neko upodobljeno onstranstvo. Zakaj on ne verjame, da ima predmetni svet svoje lastno življenje, kateremu pripada proti postajanje. Tako da predmetni svet zanj ni nič drugega kot potencialni svet, ki ga razvije v mnoge predstave. Še več, tako izžareva, da ga gibanje predmetnega sveta sploh ne privlači, pa je jasno, da se giblje na površini abstraktno nespremenljivega sveta. V tem svetu se počuti kot domačin, saj je lahko dejaven na način navajenega obnašanja vedenja. To pa je tisto slavno orodje, s katerimi izpelje vsako osebno razpoloženje ali kaj takega, kar je potencialni svet, s katerim zna odlično ravnati.
Vprašanje je, koliko potencialnega sveta danes odmeče izobraženec. Preveč, veliko preveč, to bi bil kratek odgovor. In to vse zaradi tega, ker predmetnega sveta ne loči od osebnega. Zakaj danes velja prepričanje, da ljudi ne zanima stvaren predmetni svet, ampak samo osebne zgodbe in potencialen svet. Zaradi tega se izobraženec s predmetnim svetom resno ne ukvarja, saj ta svet ni zanimiv za druge. Tisto, kar zanima druge, to je mogoč ali virtualen svet. To pa pomeni, da realnega sveta, ki ima svojo dejanskost, ne spoštuje. In res, svet izobraženca je zanimiv samo tedaj, ko izdeluje podobe o sebi in svojih nasprotnikih.
Boste rekli, izobraženec je dejaven duh. Dajte no, tisti njegov osebni svet ni nič drugega kot pojavni svet sebstva, ki se običajno razlije v neizpolnjeno abstrakcijo sebstva.