Če bo duh potoval tako, kot to zdaj prikazuje izobraženec, bo na tem svetu vedno več nejevolje. Več bo izražene subjektivnosti, ki poveličuje osebno mnenje, realnost in njeno dejanskost pa spregleduje. In ne le to, izobraženec postajanja sveta ne bo dočakal, ker je zadovoljen z abstraktnim vedenjem. Njegov svet ne doseže sebi enakosti, ker ga gibanje in postajanje substance ne privlači. Nejevoljno nastavljen, je ujetnik zaznavajočega razuma, ki pa ni sposoben izpolniti duha, ker ga privlači samo osebna vizija sveta.
Ni ga dneva, da ne bi bil izobraženec v sporu s seboj in tistimi, ki mislijo drugače. Prepričan je, da samo on ve, kaj iz česa sledi in kaj je resničen svet. Postal je svetovalec in specialist za abstraktno vedenje, ki pa ni svet, ki bi mu nastal s postajanjem. Zato povsod prikazuje početje abstraktnega razuma in osebno mnenje. On ima vedno svoj prav in ga ne zanima stvaren svet. V ta namen povzdiguje in hvali svoje vedenje in čisti jaz, kajti tako drugim pokaže, da ga globina sveta ne zanima. In to izpričuje povsod tam, kjer uveljavlja mnenje in abstraktno vedenje, s katerim predstavi svojo veljavnost in moč zaznavajočega razuma.
Kako neproduktiven zna biti nedoločen svet, o tem danes beseduje izobraženec, ki povzdiguje dejanja zaznavajočega razuma, logične sovisnosti in postajanja pa ne. Mišljenje hodi zraven, ker jemlje svet zdravega razuma kot izgotovljen svet. A v bistvu je to nedoločen svet, ki ne doseže resnice biti. Zakaj ta svet je sebstvo osebe, obča sebevednost, ki postane neko drugo in je neizpolnjena abstrakcija. Svet torej, ki ni resničen, ker ne doseže svoje sebi enakosti ali postajanja. O tem govori izobraženec, ko hvali zaznavajoči razum, ki vztraja pri nasprotju in razliki dveh različnih svetov.
Za izobraženca je svet vedno abstrakten svet, kateremu ne pripada postajanje in ga je zato mogoče raztegovati ali širiti v neskončnost. Realnost za njega ne obstaja, pa zato tudi nič takega, kar je realnost v njeni določenosti. Določenost sveta nima nobene vrednosti, ker se z določanjem realnosti in njeno dejanskostjo enostavno ne ukvarja. Njegov svet zgolj eksistira kot abstraktni svet, ki svoje določenosti ne doseže. Izobraženec določenega sveta enostavno ne mara, hvali pa možen svet, tako da dejanski svet za njega ne obstaja. Ko uveljavlja svoj čisti jaz, prikazuje početje zaznavajočega razuma in abstrakten svet.
Tako kot danes filozofa zabavajo abstrakcije vedenja in možni svetovi, tako tudi izobraženec išče zabavo v virtualnih svetovih, ki da lahko dosežejo resničnost, pa čeprav ne dosežejo postajanja. To nam zatrdi, da izobraženec ni dejaven kot duh, ampak kot šolan človek, ki povzdiguje čisto sebevednost in ga postajanje predmetne substance, realnost in njena dejanskost, ne očarata. To kaže, da ga stvaren svet ne mika, ampak samo moč abstraktnega vedenja, tj. nedoločen svet, ki se nadaljuje v neki drugi nedoločen svet. Izobraženec obožuje abstraktno vedenje in osebno mnenje, s katerim izdeluje predstave o sebi.
Izobraženec se izgublja v abstraktnih svetovih in tega ne zaznava. V abstraktnem svetu se počuti sijajno, ker je to neomejeni svet, ki ni vezan na predmet in njeno realnost, pa zato izgine kot neizpolnjena abstrakcija. Ona je tista, ki izobražencu daje obljubo, da je lahko dejaven nesvobodno. A biti samozavedanje, ki povzdiguje neizpolnjeno abstrakcijo, to je znamenje lahkomiselnosti. Izobraženec bi naj abstraktno vedenje postavil kot predmet in začel spoznavati gibanje substance, v katerem realnost doseže svojo določenost.