Izpopolnjevanje brez cilja

Written by Jože Požar on 26 oktobra, 2014 – 6:42 dop -

         Tisto ponavljanje in poudarjanje, da je bistveno izpopolnjevanje kot dodatno izobraževanje, s katerim duh pridobi večjo širino znanja, je prazno ponavljanje možnega. Povedano drugače, izpopolnjevanje bi naj pomenilo, kako postaneš boljši in popolnejši. V tem pa ni videti ničesar duhovnega, še manj pa kaj takega, kar bi bila kaka ciljna dejavnost duha. To, da duh sprejema in širi znanje, to kot da želi določiti, da je za duha pomembno edino to, da se nenehno izobražuje in s tem potrjuje svojo izobrazbo. Takšno dojemanje duha je enostransko, saj ne doprinese ničesar k tistemu, kar duh na drugi strani posreduje in je dejaven kot tisti, ki sebe postavi kot predmet. Če se duh enostransko izpopolnjuje, ob tem pa druge strani sploh ne opazi, se zagotovo ni sposoben odsvojiti in postati sebi neko določno drugo, ki je postavljeno nasprotje ali tista čista dejanskost, ki vzpostavi čisti pojem.
 
Izpopolnjevanje-Ja, to bi lahko bil naš ekonomist, on je menda reprezentant egotizma. Obožuje in upodablja samega sebe kot čas, a določa svojo zavest kot čisti jaz fiksiran kot kvantum.
 
         To, da bi naj človek napredoval, da mora postajati popolnejši, je prepričanje onega duha, ki ne vidi tistega najvišjega v obstoju, ampak v razvoju. Za njega se tisto najvišje začenja z razvojem in ne z obstojem, kar pomeni, da v njegovi predstavi ni prisotno nobeno drugo določilo kot zgolj izpopolnjevanje. To določilo pa je nedoločno, saj za seboj ne pušča ničesar drugega kot tisto neko neodločnost. Izpopolnjevanje, v katerem ni zastavljen noben smoter, ampak le neka aktivnost v smislu napredovanja, je neplodno. Kajti namesto cilja tu najdemo le spremembo ali tisto, kar je le neki ostanek. Razvoj kot izpopolnjevanje je le neka zunanja dejavnost duha omejena na neposredno bivanje. To pa je ravno tisto brezmiselno, ki nima v sebi nobenega cilja, ki bi naj bil dosežen.

         Ko človek za svoj razvoj skrbi samo na ta način, da sprejema znanja, je dejaven enostransko. To pa je ravno tisto enostransko izpopolnjevanje, s katerim ne presega samega sebe in tudi tistega absolutnega duha ne izpolni. Takšno prizadevanje brez cilja je natančno vzeto zatajitev duha, saj je to le neka aktivnost v smislu dodajanja kvantitativne neskončnosti. Duh pri tem ni svobodno dejaven, ker nima zastavljenega nobenega cilja, s katerim bi sebe kot predmet uresničil. Pri takšnem določilu duha še ni navzoča subjektivna drža in noben lasten uvid. Tisto, kar se pri izpopolnjevanju spregleduje, je namreč samo bistvo, ki je obstoj, iz katerega se izhaja. Obstoj je realnost, ki ni nedoločena bit ali abstraktni nič, temveč je določena bit, kakor je na sebi kot bivajoča določenost, ki pripada obstoju. To pa je tista dejavnost duha, ko kvaliteta ni ločena od obstoja in je prvo določeno nasproti drugemu. Kajti pojmu, ki mu ne pripada nikakršna realnost, ne pripada nobena dejanskost. Takšni pojmi so izpopolnjevanje, razvoj, napredek, ki obljubljajo zgolj nebesa, ne pa dojema. Zaradi tega to spodbujanje streže bolj navdušenju duha, ki pa ne doseže nobene določenosti in je zato le neka aktivnost brez cilja.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izpopolnjevanje brez cilja

Sorry, comments for this entry are closed at this time.