Izpraševanja

Written by Jože Požar on 13 aprila, 2014 – 6:50 dop -

         Ali intelektualec dojame svojo nalogo samo kot posredovanje znanja? Ali je prišel do spoznanja, da je njegova naloga edino v tem, da interpretira svojo izobrazbo in uveljavlja moč izobrazbe in tisto osebna stališča, s katerimi betonira svojo pozicijo? Pozicija je vsekakor podprta z izobrazbo. In kakor njegov čisti svet znanja izžareva in je izražen, je jasno, da se intelektualec poskuša pogoditi z znanji in ne s predmetom in vsebino mišljenja, ki je na sebi um. In zato sprašujem, ali intelektualec preverja učinke znanja, ki ga posreduje, in ali ono čisto neposrednost doume kot negibne eksistence? Dalje, zakaj ravno abstrakcija izkuša toliko možnosti in ima premoč v njegovem svetu? In, ali ona naznanila o apriorni učenjaški moči, ki da jo je treba nenehno ustanavljati, ne trkajo na neposredno umnost? Ali torej apriorna abstraktna moč ne izklaplja dejanskosti, ki pripada realnosti? Menda ja. Nadalje, ali ni ona neposredna umnost, ki jo podaja intelektualec, pomanjkljiv produkt abstraktnega mišljenja? Ali ni tisto razkrajanje abstraktne moči, pravzaprav beg pred realnostjo? Kajti realnosti pojma pripada tudi dejanskost; na ta način namreč realnost doseže na sebi svojo določenost? In ne le edino to, določenost je tisti čisti zakon uma, ki zahteva, da se mišljenje začne ukvarjati z odpravo neposredne realnosti, ki ji pripada dejanskost. Tista naravna zavest namreč ne pridela nič drugega kot dojem vedenja, ki pa ni realno vedenje.
 
Vprasevanja-

Hegel nekje zapiše: Neomejena realnost daje le prazne besede, prazne abstrakcije.
 
         Vprašajmo se tako: kaj je potem narobe s tem, če intelektualec uveljavlja naravno zavest? Lahko bi dejali, saj pa z dejavnostjo marsikaj posreduje in se zavzema za svet ideje. S tem odgovorom se pa jaz ne strinjam. Kajti čemu so možje filozofi 2000 let premišljevali ono idejo in sistem vede? Menda ja niso toliko časa preučevali idejo, da bi imelo vedenje kot tako oblast nad zmedenimi resnicami? Namreč to, da duh, ki danes razglaša vedenje kot tako za absolutno, ker da lahko izpelje vsako resničnost, to še ne pomeni, da je vedenje kot tako dobilo pravico operirati s predmetno substanco in njenim pojmom. Kajti ona enostavna odsvojitev duha, ki vzpostavi element vede ali čisti dojem, je obča sebe vednost v svojem nasprotju, ki ima v sebi zahtevo, da duh neposredno realnost postavi kot čisto dejanskost ali kot afirmativnost, kar izloči vedenje kot tako.

         Kako dojeti ravnanje intelektualca, ki občih momentov substance ne doume kot ideal ali dejanski svet ideje? Idealom, ki danes propadajo, manjka princip gibanja pojma, ki je čisti pojem, ki sebe pojmuje in se odnaša proti sebi. In zaradi tega je bistveno, da duh odpravi neposredno realnost in jo postavi kot njeno dejanskost; ona je čisti pojem kot odpravljena neposredna realnost. In to je tisti način, s katerim duh požene v gibanje ono notrino pojma in postavi njeno nasprotje. Naj omenim še tole: princip gibanja predmetne substance ne povzdiguje intelektualca kot osebe, ampak realnost, ki ji pripada dejanskost.


Posted in Abstraktno mišljenje | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.