Izvorna narava zavesti in abstraktna občost, prežeta od individualnosti

Written by Jože Požar on 4 januarja, 2015 – 8:32 dop -

         Kadar smo dejavni tako, da izrekamo le neko bit, ki je zgolj smoter in interes, ki ga izvaja zavest, duh pravzaprav sploh ni navzoč. Ta na sebi realna individualnost je abstraktna občost in je brez izpolnitve. To je torej individuum, ki sebe predstavlja v abstraktni občosti. Rečeno še tako, to početje je moje delo; jaz zatrjujem prežemanje moje individualnosti in dejanskosti, v katerem izrekam svojo individualnost, vendar pa svojih misli ne spravim skupaj. Tako sem jaz le neko razdvojeno prazno eno, postavljen ven v element občosti. Zakaj v tem početju in zatrjevanju sem jaz naključno bivanje, ki pa ni noben obstoj. Kajti moje početje je izraz hotenja, v katerem prehaja smoter v dejanskost, ki je moja izvorna narava in ima pomen dojema, ki ga uresniči moja zavest.
 
Izvorna-narava-2To je naključna substanca prežeta od osebe. Individuum postavi sebe na ogled kot svoje početje in gnanje, ki ga izreka kot izvorno naravo.
 
         Nase nanašajoča izvorna narava je torej abstraktna občost ali dejanskost izvorne narave. Kar je neka vsebina ali realnost prežeta z individualnostjo. Lahko bi rekli, to početje je početje zavesti, ki izreka neko razhajanje. Ono se kaže kot gibanje smotra, ki je izražen kot neko drugo. Pri tem početju pa vsebina predmeta ostane ista in tudi noben pravi razloček ni postavljen. To je resnično delo kot povezanost početja in biti, izvorno določna narava individualnosti je neposredno bistvo, ki se ga zatrjuje. In to je tudi vsa vsebina smotra in s tem čista realnost, ki je izvorno bistvo ali dejanskost individua, ki skozi svoje početje sebe vnanje predstavlja. Kajti to početje individua ni nič drugega kot čisto predstavljanje nedoločene biti v obliki predočene biti. Kar je, nazorno vzeto, postajanje zavesti in nič več od tega. Individuum izpelje svojo izvorno naravo kot smoter, v katerem samega sebe zatrjuje kot naključno početje. Zakaj ta naključnost je njegova izvorna narava, ki jo prikazuje kot bit. Še drugače rečeno, to je tisto v dojem razdvojeno početje individua, ki izreka svojo izvorno naravo; povedano zgoščeno, to je prehod smotra v dejanskost.

         Izvorna narava zavesti je torej skozi njeno čisto početje predstavljena. Individuum predstavi izvorno naravo zavesti kot tisto, ki je vse obenem: začetek, stvar in konec. Talent individuuma je stvar sama, ki je smoter kot smoter. Tako da tisto, kar je stvar sama, to je izvorna narava zavesti, ki uživa sebe samo. Ob tem pa se zavest določa kot tisto, kar je početje in gnanje sploh, ki je izrekanje individualnosti v pomenu dobrega. G. W. F: Hegel v Fenomenologiji duha zapiše, da nič ni za individualnost, kar ni skoznjo. To je torej početje individuuma, ki izpelje sebe kot edinost s samim seboj ali kot stvar samo, ki je bistveno prežemanje dejanskosti in individualnosti.

         Zgornjim sem želel na splošno prikazati izvorno naravo zavesti. Ta pojem je s težavo dojemljiv, če se ga ne zaznava skozi predmetni element ali kot obstoj gibanja sebi enakosti. Kajti izvorna določenost narave je obojestransko učinkovanje zavesti s seboj.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izvorna narava zavesti in abstraktna občost, prežeta od individualnosti

Sorry, comments for this entry are closed at this time.