Ustvarjalci javnega mnenja bi se naj zavedali, da se svet stvari začenja s postavljeno dejanskostjo pojma in ne zgolj s kako predpostavko ali neposredno umnostjo. Kajti tisto dejansko je isto kot čisti dojem, ki ima neposrednost za smoter. Na ta način je element neposrednega bivanja določenost, ki se kot svet razlikuje od sebe. To je način, ko duh v svoji odsvojitvi postavlja sebe kot predmet, zakaj predmet je čisto vedenje sebstva o sebi.
Mi izhajamo iz tega, da duh ni suženj javnega mnenja in da se je sposoben odzvati na javno mnenje in stopiti v odnos s stvarjo. Javnost namreč ni zgolj nekdo, ki ne ve, kaj je odnos do stvari, ali pa nekdo, ki sprejema svet kot izgotovljeno resničnost. Rečeno še tako, javnost je odnos do stvari ali je stvar v njenih občih momentih. To pa pomeni, da je treba javnosti predstaviti interes stvari, ne pa kakšno domnevo, ki prizadene interes stvari. Javnost je postavljen odnos do stvari, ki je gibanje proti postavljene substance, kajti le tako je izražen dejanski in svoboden odnos substance, v katerem zaživi obči individuum. Zaradi tega bi naj ustvarjalec javnega mnenja imel pred očmi predvsem pojavnost stvari, ki je čisti dojem stvari, iz katerega je edino mogoče izpeljati bistvo stvari. Torej, v interesu duha je, da postavi odnos do sebe in do stvari. Zakaj tisti nedoločen svet ni noben interes stvari, ampak pojavni svet, v katerem manjka odnos stvari. Takšen nedoločen svet je le neka eksistenca stvari, ki ni istovetna s čistim dojemom stvari in je zato le nekaj zunanje predstavljenega.
Bistveno je, da v govorici dveh sogovornikov zaživi interes stvari. To je nujno, kajti le tako duh sebe proizvaja kot smotrno početje. Stvar dobi pomen, če se gibanje substance dvigne do postajanja čistega pojma, ki je določen odnos substance.
Večkrat se zgodi, da se javnosti predstavlja nekakšen videz stvari, pri tem pa se spregleduje interes stvari. Namesto bistva stvari se kaže zgolj videz stvari, v katerem se izpostavlja zgolj neko vedenje. Ob tem pa ni odveč omeniti, da je videz stvari predstavljen z namenom, da se uresniči zasebni interes. Hočem reči, ko se ne objektivira interesa stvari, ampak le neka predstava stvari, je na delu zasebni interes. Če to povem še tako, ko duh izraža stvar v neki predstavi, v katero ni zajet interes stvari, javnosti ne jemlje resno. Kajti ko je stvar upodobljena iz čistih misli in kategorij, je napravljen transcendentalni objekt, v katerem manjka interes stvari. To je tisto početje zdravega uma, ko zavest skozi subjektivnost doseže svojo pojavnost. Na ta način stopi stvar v eksistenco kot nekaj, kar zdravi um izpelje iz sebe kot oblikovan videz stvari. Naj to izrazim še tako, individuum si odsvoji osebnost kot izgotovljen čisti svet, ki je nekakšen transcendentalni objekt ali predstava stvari.
Če torej ne želimo postati sužnji javnega mnenja, se moramo učiti osvobajati. To pomeni, da moramo javno mnenje tudi sami ustvarjati. Predvsem pa ne smemo podpirati javnega mnenja, ki uveljavlja zasebne interese. V tem času najdemo veliko znamenj, ki kažejo, da javno mnenje oblikujejo zasebni interesi. O tem priča ona tipična abstraktna nasilnost, ki skozi medij prihaja k nam v gibljivi sliki in kakem izrečenem stavku.