Jaz in moja sebienakost ali čista abstrakcija

Written by Jože Požar on 18 novembra, 2012 – 8:30 dop -

         Odsvojitev ni zgolj odtujitev, temveč je to predvsem navzočnost nasprotja, končno se ve kot enostavno neskončno. To sem jaz kot čisti jaz; jaz sebe odrinem od sebe in se nadaljujem v čisto bivanje. To je torej moja protipostavljenost kot razvejani čisti jaz v občih momentih, postavljeno nasprotje, v katerem gledava eden drugega in sva drug za drugega nasprotna. To je tista razvita notrina ali moja popolna notrina, ki je z gibanjem zavesti prešla v nasprotje ali svojo sebienakost. Jaz sebe odrinem od sebe kot naravno sebstvo in kot sebi nasproten postavim obliko čistega sebstva; na ta način si zagotovim samega sebe kot razdvojenega v enost. Ta oblika še ni nobena vsebinsko razvita sebienakost, to sem zgolj jaz kot tisto čisto oblikovno postavljene notrine kot sebstva, ki je čisti element bivanja ali razodetje moje globine. Ta oblika je višja oblika sebstva od prve, v kateri sem jaz zgolj neposredno sebstvo. Se pravi skozi razdvajanje notrine se postavim samemu sebi nasproti in sem kot tisti, ki si je dal čisto obliko bivanja. Hegel zapiše, “da je to zrenje notrine v notrino, zrenje nerazločevanega istoimenskega, ki samo sebe odriva . . “. S tem gibanjem notrine v njeno proti postavljeno notrino sem si torej jaz samega sebe odsvojil in tako sem na sebi kot čisti dojem ali po svoji sebienakosti. V tem razdvajanju sem si torej sebe zagotovil skozi dvig naravnega sebstva; tisto moje brezduhovno sebstvo sem vzpostavil v obliko bivanja kot čisto sebstvo. Če povzamem, s to obliko odsvojitve ali s tem postavljenim elementom sem si dal podobo samega sebe vedočega duha.
 

Sodobna umetnost skozi stvaritve čistih podob prikazuje gibanje notrine v njen nasprotek, ki je njeno razdvajanje.

 
         Ni dvoma, v odsvojitvi, v kateri odrinem naravno sebstvo od sebe in ga postavim kot čisto sebstvo, si jaz samega sebe zagotovim; kajti naravno sebstvo kot tako sem jaz kot abstraktna oseba. Jaz si svoje naravno sebstvo v postavljenem nasprotju razgrnem v obče momente, na ta način bivam po razvejani čisti notrini ali kot drugo samega sebe. Jaz si torej sebe zagotovim z bivanjem čistega sebstva, ki je oblika čistega dojema. Drugače rečeno, jaz sebe odpravim v čisto obliko sebstva in ta podoba je enostavni dojem. Kajti ta dojem povezuje to, kar je notrina kot svoje lastno početje sebstva.

         Če torej jaz kot čisti jaz bivam kot bit, ki je izstopila iz naravnega sebstva, potem še to ne pomeni, da bivam kot kaka razvita vsebina. V tej začetni obliki sem moje naravno sebstvo določno postavil v abstraktno podobo razvejanih občih momentov. To sem torej jaz kot čista abstrakcija, ki je izstopil iz naravne substance in veljam kot samostojna čista zavest na sebi, kot tisto čisto eno samega sebe v abstraktni podobi. Ta moja postavljena enost je neko naključno bivanje notrine kot sebstva, s katerim sem jaz vzpostavil samega sebe v obliko čistega dojema. Hegel nekje zapiše, “da je v pozitivnem spoznavanju sebstvo neki predstavljeni subjekt”. To sem jaz kot čisti jaz razgrnjen in vzpostavljen kot čisto sebstvo v elementu nastajajočega vedenja.


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Post a Comment