»Jaz sem intelektualec, ker pijem boljšo vodo.«

Written by Jože Požar on 19 julija, 2015 – 6:17 dop -

         Umetnik, ki se je namenil ustvariti umetniško delo, verjetno začenja ustvarjati na podlagi osnutka. Brž ko ustvarja brez osnutka, menda ne doseže tiste obče ideje. Zato umetnik, ki ne izhaja iz nobene predpostavke, izdeluje le misel samega sebe; razen če v nekem trenutku zazre nek ideal, ki ga določi za osnovo. To omenjam, zakaj umetniško delo je razčlenjena stvar. In prav takšno razčlenjeno stvar izpeljuje duh, ki se je namenil dosledno izpeljati svojo odsvojitev, s katero postavi sebe kot predmet. Popolnoma drugače pa je, ko duh odtuji svojo osebnost in njegov svet razpade na podvojenega: na svet neposredne dejanskosti in na drugo obliko odtujitve.

         Ustavimo se najprej pri neposredni dejanskosti. Dejanskost je namreč danes vabljiv pojem, saj je dejanskost tista, ki pripada vsaki realnosti. To govorim, ker izobražen duh običajno najprej zgradi neko neposredno dejanskost, nato pa še drugo obliko njegove odtujitve. To je tisti sebi odtujeni duh, katerega svet razpade na prvi ali dejanski svet, in na drugi svet, katerega si zgradi v razpoloženju čiste zavesti. Filozof G. W. F. Hegel zapiše, da svet, ki je postavljen nasproti neposredni odtujitvi ali dejanskosti, ni prost, marveč je druga oblika odtujitve. To želi dejati, da sebi odtujeni duh svoj svet gradi tako, da bistvo ve kot neko dejanskost sebi nasproti.
 
Jaz-sem-intelektualec-

Koliko vode izpiješ v eni uri? Precej, vendar pa mi čezmerno pitje vode ne podarja hitrih intelektualnih učinkov; opažam pa tudi, da ne dosežem svoje sebi enakosti.
 
         Obliko sebi odtujenega duha torej ve kot podvojeni svet. To je tista oblika, s katero si duh krajša pot, da čimprej pride na cilj. Med tistimi, ki danes pridejo prvi na cilj je izobraženec. Ta duh se med odtujitvijo svoje osebnosti dobro znajde, saj je njegova odtujitev postala njegov način dejavnosti, s katerim pridela najprej neposredno dejanskost, tj. tiste neke duhovne moči, ki so njegov prvi svet. Ta dejanskost pa ni nič drugega kot nastala dejanskost ali brez duhovna občost. Ona je njegova izvorna narava, s katero se izobraženec izobrazi v tisto, kar je njegovo dejansko bivanje. Hegel nekje zapiše: »kolikor ima izobrazbe, toliko ima dejanskosti in moči«.

         Da pa bi sebi odtujenega duha tukaj bolje predstavil, naj prvi odtujeni svet dejanskosti in drugi odtujeni svet, ki ga izobraženec zgradi nad prvim svetom, predstavim z naslednjim stavkom: »Jaz sem intelektualec, ker pijem boljšo vodo.« Če ta stavek razdvojimo, potem prvi ali dejanski svet zastopa postavka »Jaz sem intelektualec«, drugi svet pa dojem, »ker pijem boljšo vodo«. In če zdaj prvi in drugi svet dojamemo tako, da drugi svet izhaja iz prvega, mimogrede ugotovimo, da drugi svet ne odgovarja prvemu ali da drugi svet ne izhaja iz prvega; svetova nimata notranje vzajemnosti. S tem želim dejati, da oba svetova ne proizvedeta sredine, ki bi bila enotnost obeh svetov. Namreč stavek »Jaz sem intelektualec« nima nič skupnega s stavkom »ker pijem boljšo vodo«. To stremi izraziti, da tista odtujena neposredna oblika dejanskosti, ne nastane na principu čistega vedenja, ampak je le oblika sebi odtujenega duha, s katero si duh odsvoji svojo osebnost. Povedano drugače, tisto početje duha, s katerim se odtuji v neko prvo obliko neposredne dejanskosti, je zgolj odtujitev osebnosti, v kateri zavest pridela le neko veljavno sebstvo.

         Sebi odtujeni duh, oblika neposredne dejanskosti, je brez duhovna občost ali izvorna narava. To je oblika veljavnega sebstva, na kateri si duh zgradi drugo obliko odtujitve. In prav to instinktivno početje naravne logike sem izrazil s stavkom »Jaz sem intelektualec, ker pijem boljšo vodo«.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za »Jaz sem intelektualec, ker pijem boljšo vodo.«

Sorry, comments for this entry are closed at this time.