Ni dovolj, da duh izpelje govorno dejanje ali izreče kako misel o sebi, kajti »jezik še ni duh«. Da bi bil dejaven kot duh, se mora najprej odsvojiti in postaviti kot predmet. Tisto namreč, kar ga udejanji kot duha, je posredovanje in gibanje sebstva ter postajanje, v katerem ima sebstvo svoje bivanje v drugem, tj. v proti postajanju, ki je določena sebi enakost. To je tista osnova, ki gre duhu po njegovi odsvojitvi in postajanju, s katerim si sebe odsvoji in je dejaven tako, da s posredovanjem sebstva doseže drugo samega sebe ali dejansko sebstvo.
Filozof Hegel je zapisal, »jezik še ni duh«. S tem je verjetno hotel reči, da tista dejavnost duha, v kateri odpravi sebstvo ali kako svoje vedenje v neko obliko neposrednega vedenja, še ni nič duhovnega. Odmetavanje abstraktnega sebstva še ni značilnost, da sem jaz dejaven kot duh. Zakaj duh si mora sebe najprej odsvojiti in se postaviti tako, da je Eno samega sebe v elementu proti postajanja. To je namreč pogoj, ki pove, da se zaveda gibanja predmetne substance in dejstva, da je duh samo tedaj, ko je dejaven s principom ali umno.
Razumnika ne zanima gibanje substance in logična sovisnost, gane ga lahko neposredno abstraktno vedenje in čista možnost brezmejnega in raznolikega sveta. Namreč kot se predstavlja prek govornih dejanj, ga realnost in njena dejanskost ne mikata. Pa od tukaj toliko onega čistega pojasnjevanja, s katerim brani svoje svetove, ki pa so povsem abstraktni.
Filozof Hegel je zapisal tudi to misel: »vedenje je zavest umnega predmeta«. To hoče reči, da si mora duh sebe najprej odsvojiti, da bil dosegel enakost s seboj. Vprašajmo se, ali izobraženec danes izžareva prav to, da se zaveda dejstva, da je vedenje zavest umnega predmeta. Ne, zakaj njega ne mika sebi enakost, niti to, kako se vedenje ohranja. Izobraženec je preveč zaljubljen v svoje znanje, da bi se lahko odpovedal užitka, ki mu ga podarja znanje kot tako. Poglejte kaj počenja in za kaj se zavzema, ko je dejaven kot razumnik in videli boste, da sploh ni dejaven v interesu umnega predmeta.
Ampak zakaj bi sploh naj bil dejaven kot duh, če pa izobrazba in dejanja jezika zadostujeta za to, da moč izobrazbe nekako predstavi. Zakaj bi potem naj bil dejaven kot duh? Zato da sebe kot duha realizira s principom, kajti duh, ki se ne določa, je abstraktni razum. Resničen duh si sebe odsvoji in se postavi kot predmet, zakaj izobrazba po sebi še ni nič duhovnega, kajti tisto o čem govori in je le izražena ilokucijska moč, to še ni postajanje pojma v elementu vedenja. Z dejanji jezika izobraženec zgolj nekaj izvršuje, pa zato še ni duh, ampak abstraktna oseba ali čisti jaz. »Kot enotnost zavesti in samozavedanja je duh zavest, ki ima um . . .« Skratka, duh, ki uživa samega sebe in izdeluje predstave o sebi, še ni duh. Zakaj predstave so pojavni svet ali abstrakcije ravnanja, ki niso nič drugega kot abstraktno dolgočasje nespremenljivega sveta, ki ni doseglo svoje sebi enakosti..
Sicer pa je razumnik v svoji odtujitvi najprej čisti jaz, saj je običajno dejaven tako, da si da kako podobo samozavedanja, v kateri zre samega sebe kot čisto sebstvo. To pa ni predmetni svet, ki bi mu nastal skozi postajanje substance ali na način čistega dojema. Duh ima namreč za svoj princip čisti dojem, po katerem je njegov svet izoblikovan.