Junak sedanjega časa je jezik

Written by Jože Požar on 10 novembra, 2013 – 7:19 dop -

         Najbrž je danes najbolj aktiven jezik, ki ne odpravi nobene notranjosti. Pri tem pa je običajno dejavno materialno mišljenje, ki oblikuje zapletene vsebine, ki so po navadi proste vsake določenosti. Sicer pa jezik ni ne vem kako resen, je pa vsekakor živahen v območju abstraktne čistosti, torej tam, kjer se pomen začne izgubljati v meglo in je bistveno samo to, da se pokaže prehajanje sebstva v čisto sebstvo, ki se ga odtujuje kot sebe vedoče sebstvo. Duh je dejaven čez posredovanje sebstva, njegova dolžnost pa biva v besedah in je dejanska. Tako da tisto, kar jezik izreka kot aktivnost duha, »to je jaz, ki je tale in noben drugi jaz . . . «
 
Neresen-jezik
 
         Jezik je lahko v veliko pomoč duhu predvsem takrat, ko se daje prednost prostranstvu predmeta in je duh dejaven brez metode. Ta dva momenta lahko oblikujeta delo mišljenja, ki v svojem transcendentnem preseganju sebstva ničesar ne vzpostavi. Zato je mogoče ugotoviti, da v čistem območju sebstva pravzaprav največje delo opravi jezik, ki ne doseže nobene absolutne abstrakcije. Na ta način je abstraktni jaz neposredno izpolnjen, saj si duh odsvoji obliko čistega sebstva ali tisto neko posamezno neodvisnost.

         Kdo je pravzaprav junak našega časa? Jezik! On je tisti junak, ki v neskončnosti razpade na prazne abstrakcije čistega sebstva, na bitnosti, katerih nadaljevanje izpelje umski instinkt, ki je samozavedanje. Jezik povzdigne občost v nekaj, kar je tisto čisto neposredno bivanje sebstva. Kajti jezik, tako Hegel, je »od sebe se odločujoče sebstvo«. To je tisti čisti jaz = jaz, ki sebe izpolni kot čisto sebstvo. To je abstraktna gotovost kot čisti jaz samozavedanja, izpolnjena prazna oblika ravnanja. Prav tako sebstvo vesti, ki velja neposredno kot tisto prosto drugo, ki je preroško govorjenje ali možnost kot taka, ki je razsutje čistega sebstva v mnoštvo osebnih drobnarij, s katerimi se poveličujejo osebo, ki se izlije v prazne abstrakcije. In nenazadnje, to je jezik nravnega duha, nekakšna moralična zavest, katere vsebino oblikuje materialno mišljenje. Ta dolžnost je sebe hoteča volja, ki ima za smoter posebno voljo in nobenega cilja.

         Zdaj smem dognati, da se nastajajoče vedenje še ni dotaknilo duha, ker so mu bližje vrednote, ki so proizvod razsežnega jezika. Zato ni neobičajno, če je vera v bivanje prazne abstrakcije postala krepkost, ki še vedno pridobiva na moči. Na to opozarja predmet, ki je od sebstva prežet in kot predmet sploh ni predmet. In zaradi tega tudi toliko hvale jeziku in tisto izrekanje postavke, da je treba brati in brati. Slavimo jezik kot tak, medtem pa duh caplja nekje v ozadju. Duh se odsvoji do jezika in nastopa v nekem čudnem pomenu. In vse to počenja, ker ne odpravi svojega sebstva in ga tudi ne vzpostavi kot predmet. Namesto tega svoje sebstvo zgolj odtujuje in išče neskončnost; se pravi, nobene končnosti ne odpravi v neskončnosti. To je pravzaprav bolj odsvojitev jaza, s katero jezik oblikuje bivanje čistega jaza.


Posted in Abstraktno mišljenje | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.