Kadar duh eksistira za druge kot sila govorjenja

Written by Jože Požar on 12 aprila, 2015 – 6:30 dop -

         Duh, ki danes v medijih simulira vedenje kot tako in obtiči pri brezvsebinski občosti, stopa za druge v eksistenco kot abstraktna moč izobrazbe, pri tem pa zgolj uživa svojo osebnost. Zakaj tisto odmetavanje sebstva ni nič duhovnega. Duh uživa le samega sebe kot tistega, ki odtujuje svoje sebstvo, pri tem pa ne pride dalje od neposrednosti, v kateri najde le bivanje čistega jaza in brez duhovno sebstvo.

         Čisti jaz ali odtujeno čisto sebstvo še ni duh, je le zavest, ki je odtujila sebstvo v svoje nasprotje. To je zgolj neka zagotovitev osebe, jaz sam, ki se zre zunaj sebe. Namreč tisto, kar duh skozi silo govorjenja postavi na ogled, to je le njegovo nasprotje ali neposredna dejanskost, ki jo izreka jaz. Zavest si oblikuje svet, ko se zatrjuje kot drugo sebstvo ali kot abstraktna občost, ki je oblika čistega vedenja ali bit za drugo. To je tisto zatrjevanje, jaz sem jaz, moj predmet sem jaz, ki ima svojo vsebino nasproti kot neko trdno dejanskost, s katero si odsvoji le svojo osebnost. To je izhodišče samozavedanja, ki ima realnost kot nekaj nastalega; sebe ve kot dejavno zavest, kot silo govorjenja, ki eksistira kot jezik, ki ga je na plan zvabila moč besede ali tista vedoča dolžnost, ki je prešla v jezik.
 
Duh-za-druge-7Kadar duh izreka neko neposredno gotovost, ne pride do nobenega obstanka. Zakaj neposrednost je le razpadli svet v abstrakcije ali razloček od sebe.
 
         Sila govorjenja je izražena kot bivanje sebstva kot sebstva, kar pa je neko ostajanje vedenja o sebi kot jazu, ki je prešel v drugo sebstvo. Rečeno še tako, to je neposredno veljavno formalno sebstvo, ki je neenakost s seboj, skozi katero zavest uživa svojo osebnost. Zavest počne tisti neki prav, v katerega je prešlo sebstvo ali sebi enako vedenje. V svoji izpolnitvi zavest izreka, da je enostavno vedenje sebstva v drugem, ki je v jeziku dejansko obče sebstvo, s katerim se zavest odsvoji do nasprotja.

         Vsebina jezika ni nič drugega kot čisto zagotavljanje. Zakaj zunanje predstavljanje vsebine, s katero se zavest odtuji do nasprotja, ni nič drugega kot neposredna dejanskost, s katero dobi svet določilo, da je zgolj nekaj vnanjskega. To je namreč svet, v katerem velja individuum kot drugo sebstvo. Filozof G. W. F. Hegel v prvem delu sistema vede zapiše misel, »kolikor ima omike, toliko ima dejanskosti in moči.« To se ne pravi nič drugega, da je odtujitev zavesti do nasprotja zgolj neko čisto zagotavljanje: jaz sem jaz.

         In nenazadnje, tako Hegel, »nekaj vemo napak, ko je vedenje v neenakosti s svojo substanco.« To pa je ravno tisto vnanjsko določanje, s katerim se zvaja vsebino na karkoli gotovega. Takšno ravnanje pa seveda ni dosledno, saj v tem ravnanju ne gre za interes mišljenja in postavljeni čisti dojem, ampak za tisti jaz, ki je prešel v drugo sebstvo. Namreč, na ta način duh uživa le samega sebe, zakaj on stopa v eksistenco kot bivanje sebstva.

         Potemtakem duh, ki stopi kot sila govorjenja v eksistenco za druge, odtuji le svoj užitek kot brez silno formalno sebstvo, s katerim se zavest očisti do abstraktne občosti.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Kadar duh eksistira za druge kot sila govorjenja

Sorry, comments for this entry are closed at this time.