Predvsem to, da ima vzpostavljen odnos do sebe, tj. do svojega predmeta, ki je ideja. Sistem vede je namreč prikazujoče se vedenje, s katerim je razodeto nastajajoče vedenje skozi postavljen čisti pojem. On je tista osnova ali element vedenja, v katerem notrina stopi sebi nasproti. To se pravi, s prvim delom sistema vede je vzpostavljen element vedenja ali način, kako si duh samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Pri tem je pomembno to, da duh spozna način svoje odsvojitve, tj. predmetni element, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. To je namreč element vedenja, ki ga naj duh spozna, če resnično želi, da njegove vsebine v svojem začetku zadihajo v logični sovisnosti ali v povezanosti istoimenskega.
Filozofija brez sistema vede je abstraktna filozofija, filozofija kot sistem vede pa je izpeljani pojem ideje, s katerim je pojem ideje najprej vzpostavljen kot absolutno vedenje, nato pa kot (Znanost logike) bit, bistvo in pojem. Na ta način je zakoličen sistem vede kot razvita pot pojma ideje v njeni logični sovisnosti.
V sistemu vede, ki ga je spisal filozof G. W. F. Hegel, je vzpostavljen in razvit pojem ideje kot umni pojem. Prvi del sistema vede razodene način gibanja in smotrno početje duha, ki v odsvojitvi postavlja sebe kot predmet. To je tista začetna forma absolutnega vedenja, ki je totaliteta čistega pojma, s katero je postavljen odnos pojma proti sebi. Zakaj logika (drugi del sistema) ima za predpostavko znanost o duhu v njegovi pojavnosti, ki je veda izkustva zavesti.
Sistem vede nam torej odkriva pot ali način, kako si duh samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet ali kot absolutno vedenje. Odkriva nam pa tudi to, kako duh posreduje bit in jo vzpostavi kot Eno atrakcijo, ki je odnos repulzije in atrakcije. In tako naprej tudi svet bistva in pojma, ki je v sistemu vede razvit kot določujoče gibanje ideje.
Sprememba, ki jo sistem vede razodene in je bistvena za razumevanje sodobne filozofije, je ta, da je duh v sistemu vede stopil v notrino, tj. v notranji svet. To ponotranjenje duha gre prepoznati kot nujno gibanje, ki ga prejšnja filozofija nima v sebi. Filozofija pred sistemom vede je abstraktna, saj je posredovana na zunanji način, tj. na način metafizike. Metafizika ima namreč v sebi to, da abstrahira od vsebine in ji ne gre za dialektično gibanje. Sistem vede pa nasprotno ima v sebi to, da se notrina odbije od sebe in se postavi sebi nasproti. To je dejanska razdvojitev substance, katere realnost je njena popolnost. In ta popolnost je dosežena skozi element vedenja, s katerim duh vzpostavi čisti dojem, ki je obči pojem ali tisto brezpogojno in svobodno. To se pravi, čisti pojem je prva identiteta substance s seboj, ki je čisti odnos pojma proti sebi. Ob tem pa naj omenim, da ona metafizika ne predoča poti, ampak začenja s trditvijo, ki izreka neposredno gotovost.
Naj spomnim, filozof G. W. F. Hegel je zapisal, da je filozofija »miselno opazovanje predmeta, tj. pojma filozofije, ki je ideja, ki sebe misli. Ona je najvišji način razumevanja absolutne ideje.« To posreduje, da je substanca gibanje in samo postavljanje kot posredovanje s seboj. Kar je predmetna oblika, s katero si duh sebe odsvoji in se postavi kot predmet. – Spotoma pa še tole, duh bi naj sistem vede proučeval, saj bo le tako premagal ono metafiziko, ki ne proizvaja nobene logične sovisnosti, ampak zgolj pojavni svet.