Tisti, ki berejo filozofska dela in poskušajo razumeti filozofijo kot predmet, se verjetno sprašujejo, kaj je pravzaprav predmet filozofije. Po mojem mnenju je malo tistih, ki vedo, kaj je predmet filozofije. O tem tu in tam kaj povedo zlasti tisti, ki razpravljajo o filozofiji in poklanjajo dozdevke domišljije ter se gredo to neko naravno filozofiranje. Namreč poveličanje posamezne vsebine, ki napreduje v širino, in potem tisto predstavljanje razumevanja neke filozofske vsebine, še ne doprinese ne vem kaj k razumevanju predmeta filozofije. O predmetu filozofije se ne diskutira, ker da je vsakomur jasno, kaj je predmet filozofije. In tako seveda ni nenavadno, če je filozofija dojeta kot abstraktno vedenje, ki ga je mogoče razširjati v neskončnost. A filozofija kot predmet ima svoj začetek in osnovo, določno vsebino, ki pa je duh ne spoznava kot predmetno substanco. To razkriva, da duh sebe ne spoznava skozi element vedenja, ki je čisto vedenje sebstva o sebi. Se pravi, duh v njegovi pojavnosti, ki je osnova predmeta filozofije, kar ni nič drugega kot nastajajoče vedenje, ni zaobjet v one vsebine, o katerih se danes na široko razpravlja. Kar pomeni, da duh sebe v svoji odsvojitvi ne spoznava in da je dejaven brez določenega cilja.
Filozofiranje brez sistema ni nekaj znanstvenega, razen da takšno filozofiranje za sebe izražava bolj neki subjektivni način mišljenja (tako Hegel). Pa je filozofiranje, ki nima za smoter postajanje čistega dojema, zgolj dvig vedenja v predstavo, v kateri nastopa sebstvo kot predstavljeni subjekt. Se pravi, mišljenje, ki ni dejavno v načinu postajanja predmetne substance, čistega dojema ne doseže. To kaže, da bi naj duh, ki bere filozofska dela, začel spoznavati tudi predmet filozofije. On je temeljno vedenje, v katerem je zaobjet element vedenja, tj. čisti dojem, in absolutno vedenje.
Predmet filozofije je danes razumljen pomanjkljivo ali nezadostno, saj se nastajajočega vedenja ne jemlje resno in se ga ne obravnava kot prvo vedo filozofije, ki ima določno predmetno substanco. Kar izpoveduje, da filozofija ni dojeta kot predmet, ampak kot različne vsebine, ki so nastajale v različnih dobah in jih je mogoče zunanje povezati med seboj, pač glede na to, kako se jih dojema. A takšno razumevanje predmeta filozofije je zmotno, zakaj predmet filozofije je vzpostavil filozof G. W. F. Hegel, in to skozi prvi del sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha, in drugi del sistema vede Znanost logike, ki obsega tri dele. Filozof Hegel je torej filozofijo vzpostavil kot predmet, ki je absolutna ideja.
Heglova filozofija je torej sistem vede, v katerem je predmet filozofije izpeljan kot pojem absolutne ideje. To sporoča, da bi se naj filozofijo začelo dojemati iz določne predmetne substance. Le tako bo duh začel dojemati filozofijo iz temelja, se pravi, predmet filozofije bo začel razumevati iz nastajajočega vedenja in njegovega postajanja. S tem bo duh stopil na realna tla, tj. v realni svet, torej tja, kjer se začenja gibanje notrine in njeno proti postajanje. Kar ni nič drugega kot svet sebstva, ki ga je treba vzpostaviti, da bi duh sebe začel dojemati iz odnosa do sebe. Po mojem mnenju je to začetek vseh začetkov, nujnost, da duh element vedenja dojame kot čisti dojem. Zakaj ravno raziskovanje nastajajočega vedenja je tista osnova, brez katere ni mogoče spoznati predmeta filozofije. S tem je je namreč filozofija zamejena na svoj predmet in tako na realnost, ki ji gre po njenem razvitem čistem pojmu, katerega se danes ne zaznava, ker pozornost duha ni naravnana k predmetu filozofije.