Kapital in interesi kapitala pojdejo svojo pot. In temu druženju se nihče več ne čudi, ker je zveza kapitala in interesov vsepovsod dobrodošla, pa je svet reduciran na števila. In kjer se operira s številkami, tam je svet zgolj neka velikost. In tako ni nenavadno, če duh občo idejo spregleduje; vse oči so usmerjene v kapital in dobiček. Še več, dejavnost duha je odvečna, ker predmetni svet tako ali tako zastopa sila kapitala. O tem govori moč kapitala in prepričanje, da bistvo sveta ni nič drugega kot vnanje določenosti in dobiček, ki uboga kapital.
In tako svet obstaja kot burka denarja in interesov. Ta zveza izključuje občo idejo in odnos do sveta. Zato se o obči ideji nikjer ne govori, niti v parlamentu, pa čeprav je parlament mesto, kjer bi se morala obča ideja uresničevati. Namesto o obči ideji se razpravlja o gibanju kapitala. Zakaj tako? Zato, ker je politični človek prepričan, da samo števila lahko izpričajo resničnost sveta. Zakaj bi se potem človek vznemirjal z občo idejo in njenimi določili, če pa kapital izpričuje resničnost sveta; verjame se, da je denar sposoben izpovedati celo to, kaj bo iz česa sledilo. In ne le to, duh nastavlja uho kapitalu, da izve, katera pot pelje v rezultat. In to burko denarja in interesov ravnodušno spremlja sebe vedoči duh.
Kjer svet ni obča ideja, tam je na delu sila kapitala in preračunavanje, skozi katerega človek zgublja stik z realnostjo in njeno dejanskostjo. Zakaj, ko svet ni nobeno gibanje substance in postavljen odnos do predmeta, je svet zreduciran na abstrakcijo, tj. čisto bit ali ravnodušno določenost. To pa je tisti mrtvi produkt, ki ga običajno spremlja prazno vedenje in kombinacije vedenja, ki sporočajo, da duhu ne gre za predmetni svet in občo idejo, ampak za svet, ki je prežet od individualnosti.
Zanimivo je, da obče ideje izobražen duh sploh ne čisla. Verjetno zaradi tega, ker ga logična sovisnost ne zanima. Toda duh bi se naj zavedal, da predmetni svet v začetnem postajanju eksistira kot obča ideja, v katerem doseže svojo določenost. Zakaj obča ideja je tista, ki notrino sveta postavi v odnos. To pa je nasprotje, v katerem predmet doseže svojo dejanskost in tako začetno logično sovisnost. Tisto proti postavljeno vzpostavi razloček, ki je določenost. Gre torej za to, da tisto, kar je nekaj prvega, doseže svojo dejanskost ali razloček na sebi kot čisti dojem. To je razloček ideje v njenem občem načinu. S tem namreč, ko predmetna substanca stopi sebi nasproti, določi drugo stran, in le tako duh dela sebe predmetnega.
Politični človek ne spoštuje obče ideje, ker ga obče ideja v njeni logični sovisnosti ne gane. Zato tudi zagovarja svet, ki ga izpoveduje kapital. Tako nastavljen do sveta in sile denarja, obče ideje ne izpolnjuje, ker je prepričan, da je kapital tisti, ki danes obvladuje svet. Namesto da udejanja svet kot občo idejo, reducira svet na denarna sredstva in ekonomske poglede ter prazno vedenje. In tako potihoma izžareva, da je deficitno izobražen. Zakaj če bi imel vedenje o obči ideji, se ne bi podil s kapitalom, ampak s predmetnim svetom in njegovo določenostjo, s katero svet zaživi skozi logično sovisnost in kot obča ideja.
Dejstvo je, da politični človek zagovarja prazno govorico kapitala. Se pravi, on verjame v moč kapitala in to, da je kapital sposoben obvladati svet. Zaradi tega obča ideja za političnega človeka ne obstaja. In dokler bo politični človek spoštoval samo števila, bosta prazno vedenje in plehka sila kapirala reducirala svet na velikost ali števila.