Kapital je razumljen kot fetiš, ki se ga poveličuje in se mu pripisuje nadnaravno moč

Written by Jože Požar on 26 maja, 2013 – 5:38 dop -

         Posredovanje po čutnem predmetu vzpostavlja izmišljenega stvarnika in prav tako plehko moč fetiša, ki bi jo naj imel kapital; in ta partikularen interes oblikuje vnanja sila.

         Torej, to posredovanje predstav o fetišu, proizvaja novega boga, ki pridobiva na moči, ker se nenehoma o njem govoriči. Fetiš proizvaja individualna samovolja, ki jo vsak dan mediji povzdigujejo čez predstave in tisto čisto vedenje popularnih ekonomistov. In to posredovanje se dela izven svoje zavesti ali čez čutni predmet, ki je denar.
 
Fetis-idol

Ali ni danes najvišja oblast tista individualna samovolja, ki obvladuje fetiš?

 
         Kapital je razumljen kot fetiš, ki se ga hrani v bankah in se mu pripisuje najizdatnejšo moč; čeprav fetiš nima nobene religiozne avtonomije. Čaščenje fetiša poteka čez predstave, podobe in ono abstraktno čisto moč posameznikov, ki čutni predmet (denar) na ta način vseskozi poveličuje. Posredovane predstave ne predstavljajo nič drugega kot izraženo samovoljo, ki se jo odrine od sebe v obliki oblikovne podobe. Podoba kot izražena samovolja poveličuje moč fetiša, pa čeprav podoba ne predstavlja nič objektivnega. S to prazno predstavo se pravzaprav usmerja pogled k fetišu in onemu gospodarju, ki upravlja s fetišem in predstavlja najvišjo oblast. Ta oblast je seveda zgolj izmišljena oblast, ki pa je in obstaja, ker se o njej neprestano beseduje.

         Čudaški bog melje, ker eksistira skoz posredovanje samovolje v obliki abstraktnih predstav, ki ga častijo. In omenim naj, da tukaj ne obstaja niti najmanjša možnost, da bi se verujoči v tega čudaškega boga dvignili nad njihovo samovoljo. Zakaj ne? Zato, ker fetiš nima religiozne avtonomije, on je zgolj produkt domišljije ali predstavljanja moči izven svoje zavesti. Pa zato v tej religiji tudi ne pride do nobenega odnosa odvisnosti. Denar je prazna abstrakcija, ki se ga časti z izraženimi predstavami samovolje, ki je tista posebna volja.

         Danes se denarju pripisuje moč, ker si je mogoče to to abstraktno vrednost predstavljati izven zavesti, in to skozi posamezne poglede in podobe. Na ta način se moč vzdržuje skozi individualno samovoljo. Pri tem pa izražanje prazne moči ni stvar kakega občega duha, ampak one samovolje, ki verjame v čarodejstvo denarja. Kapital je malik, njega se časti, s tem pa se priznava njegovo moč, ki se jo povnanja izven duha. Moč je prenesena na čuten predmet, ki je denar. On je prazna abstrakcija, s katero je mogoče izvajati čarovnije izven svoje zavesti.

         Pa še tole: tisto, kar je ustvarilo izgubo bank, je individualna samovolja, ki je izvajala čarovnije z denarjem. One nam sporočajo, da je imela tu glavno besedo posebna volja, ki izključuje občo voljo. To pa je ravno tisti moment, ki s prstom kaže na notrino pametnega organizma, ki se danes obnaša do sebe tako, kot da obstaja brez notrine. A ravno notrina je tista, ki proizvaja čisto obče, tisto občo sebevednost v svojem absolutnem nasprotju, kjer bog biva kot obči duh in je dosegljiv skozi gibanje notrine. Kajti ravno gibanje notrine omogoči vzpostaviti tisto resničnostno substanco, ki je bivanje umne občosti v podobi občih momentov.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment