Moja želja je, da preberem na internetu kak spis ali kratko vsebino o tem, kaj piše filozof Hegel v Sistemu vede, tj. v prvem delu, ki nosi naslov Fenomenologija duha. Jasno mi je, da o drugem delu, ki je Znanost logike, ne bom iztaknil spisa, kajti menda ga ni misleca na tem svetu, ki bi bil sposoben logiko vsebinsko predstaviti. Sicer pa je prvi del Sistema vede najbrž bolj zanimiv kot drugi del, zato bi bilo dobro napisati kratko vsebino o njem, pač glede na to, da je Sistem vede filozof Hegel ustvaril s ciljem, da duh spozna samega sebe v njegovi odsvojitvi. Prepričan sem, da je nastopil čas, ko bi naj Fenomenologijo duha začel brati izobražen duh, zakaj ona izpoveduje odsvojitev in tudi to, kaj je nastajajoče vedenje. Kajti to, da dojame samega sebe iz svoje odsvojitve, to mu bo odkrilo zlasti to, da ne zadošča samo omika, ki globine sveta ne upošteva. Zakaj gibanje substance razkriva, da je bistveno dojeti samega sebe, zakaj z odsvojitvijo postavlja duh sebe kot predmet.
Če duh ne bo naredil koraka naprej pri spoznavanju samega sebe, bo svoje abstraktno znanje še naprej odmetaval in se tolažil z mislijo, da kaj višjega od početja zavesti ne obstaja. Zakaj ono prepričanje, da je z izobrazbo dosegel vrh sveta, da torej kaj višjega od njegove izobrazbe ne obstaja, je zmotno. No, dobrina je, da obstaja Fenomenologija duha, tj. znanost, ki izpeljuje pojavne oblike duha in tisto, kar je osnova ali temelj odsvojitve. To sporoča, da je mogoče spoznavati samega sebe v svoji odsvojitvi in to v obliki nastajajočega vedenja, v katerem si duh odsvoji samega sebe in se postavi kot predmet. To je element nastajajočega vedenja, s katerim obdrži enakost s seboj v načinu proti postajanja.
Duh v svoji odsvojitvi postavlja sebe kot predmet. Potemtakem ga njegova določila v osnovi naredijo za duhovno bitje. Kajti kot vedoči duh je dojemajoče vedenje, s katerim si zagotovi samega sebe. Na ta način ima vsebino, ki jo razločuje od sebe kot enostavno neskončnost ali kot čisti dojem, kar je podoba dojema v svoji predmetnosti. Filozof Hegel zapiše: »duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«. To pa je bitje in gibanje, s katerim obdrži v drugo-biti enakost s seboj. Duh sedanjega časa bo najbrž začel spoznavati svojo odsvojitev, namreč svet, ki ga podarja, ni predmeten in ne vsebuje dojema.
Duh, ki ga zanima temeljna filozofija, v katero spada odsvojitev duha, mora narediti korak v notranji svet in začeti spoznavati element vedenja, v katerem se istoimensko odriva od sebe in razdvaja. To je namreč princip, ki omogoča spoznavati samega sebe tako, da svoje sebstvo postavi kot predmet. To je torej način skozi katerega spoznava pojem zavesti, samozavedanje, um in duh v pojavnih oblikah ali kot absolutno vedenje, ki kot momenti padejo v predstavljanje in obliko predmetnosti. Tako duh v svoji odsvojitvi spoznava podobo samega sebe, kar je podoba dojema v predmetni obliki.
Če duh ne bo spoznaval svoje odsvojitve in se bo ukvarjal samo z znanjem in abstrakcijo znanja, bo čisti jaz, ki ničesar ne posreduje, ampak si sebe zagotovi po drugem jazu, še naprej hvalil sebe in idealizem, jaz sem jaz, ki objektivnosti ne spoštuje. Zakaj omami ga samo subjektivna vednost in samovoljna stališča, s katerimi ne more pridelati nič umnega. Čisti jaz obožuje raznoliki svet in tisto, kar najde v sebi in je neki potencialen svet ali svet onstran. Ta zadostuje za to, da čisti jaz sebe površno izpolni, kajti njegov interes ni v tem, da izpelje kak čisti dojem. To pove, da ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance in njenega bistva. Namesto da se ukvarja z gibanjem substance in njenim proti postajanjem, hvali gotovost samega sebe ali pa tisto, kar gre čez in je čista vednost kot taka, ki jo lahko obogati z nasprotjem, ker ni omejena na gibanje predmetne substance.
Duh danes povzdiguje razum, njegove razločke, čisti jaz in neposredno enostavnost, hkrati hvali abstraktno znanje, gibanja substance pa ne pridela. Svojo odsvojitev prezira, ker ga samo dejavnost čistega jaza navdušuje. Čisti jaz namreč odigra svojo vlogo tako, da hvali subjektivnost, pa ni čudno, da je hvaljeno abstraktno znanje in enostranska abstrakcija, ki je neposredno znanje.