Ker duh ne kaže interesa do metode logike, se mora mišljenje prilagajati predmetu

Written by Jože Požar on 6 januarja, 2013 – 7:39 dop -

         Če bi rekli, duh časa izdeluje vsebino predmeta z metodo logike ali z načeli mišljenja, se to ne bi skladalo z dejanskim ravnanjem duha. Tisto dejansko odseva ravno nasprotno, namreč to, da duh vsebino predmeta ne razvija z metodo logike. Pa tako lahko pripomnim, da duh metode logike ne dojema kot gibanje pojma, katerega predmet najprej postaja kot razvejana substanca v obče momente in nadalje kot tisto posebno, ki izhaja iz občega. Zaradi take dojemljivosti mišljenje zgolj spremlja duha in na način odpravljanja predmetne substance nima vpliva, saj duh predmet uravnava po njegovi naravni logiki. O tem govori duh sam z oblikovanimi vsebinami, ki zrcalijo med drugim tudi to, da predmet kot substanca ni odpravljen z metodo logike. In če zgornje zunanje povzamem, potem smem reči, da duh predmetne substance ne odpravi z metodo logike, ampak tako kot to diktira reflektirajoči razum.
 

Mišljenje ne pride ven do predmeta, ta ostane kot reč na sebi onstran.

 
         Duh torej sam iz sebe oblikuje in razvija vsebino predmeta, vendar ne na tak način, da on sam sebi postane predmet in s tem postavljena sebienakost. Element neposrednega bivanja še duh ne dojema kot princip, ki predmet vzpostavi v njegovo začetno določenost, ki je bit po sebi ali realnost predmeta. Kot prikazujejo vsebine, ima glavno besedo pri ustvarjanju vsebine razum, ki se ga jemlje za podlago kot abstraktni razum, ki se obnaša kot zdravi razum. Se pravi, ker vsebina predmeta ne izvira iz nobene postavljene realnosti, lahko duh vsebino ustvarja po mili volji ali tako, kot mu to narekuje zdravi razum. Povedano še tako, ko duh ne vzpostavi predmeta z metodo logike, je jasno, da v takih primerih ne deluje za dušo predmetne substance. Ob tem naj opozorim še na to: instinktivno ustvarjanje vsebine predmeta ni princip v katerem tiči interes stvari, saj se ne izhaja iz določno postavljenih občih momentov njene substance. Pa se ne smemo čuditi, če so predmetne vsebine na nek način dolgočasno razpotegnjene na raznovrstne kategorije in na abstraktne predstave, v katerih ni mogoče odkriti stvari, še manj pa kak postavljen začetek, v katerem bi postajala predmetna substanca v njenih občih momentih.  

         Mi tukaj izhajamo iz dejstva, da reči niso resnične v svoji neposrednosti. Kar želi reči, da nedoločena vsebina predmeta ne more izraziti pojmovne strani predmeta ali njegove absolutne določenosti. To se zgodi samo takrat, ko je predmet pokazan v vsej njegovi absolutni določenosti, in to kot postavljena osnova one neposredne reči, ki postaja kot predmetna substanca. Ta hoče izraziti, da je za odpravo predmetne substance potrebno poznati princip. On je namreč prav tisti, ki predmet najprej vzpostavi v njegovem izhodišču.

         In če je danes kaj razjasnjenega glede metode logike, potem je to, da mišljenje spremlja duha in da ne pride ven iz sebe in do predmeta. Mišljenje se pravzaprav zgolj prilagaja tisti neki izgotovljeni snovi. S tem pa se nehote ustvarja videz, da je metoda logike odvečna.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment