Filozof Hegel nekje zapiše, da je duh to, da sebe dela predmetnega. Se pravi, če duh izključi posredovanje in postajanje predmetne substance in vedenje predstavi kot neposrednost ali kot kako prikazen, potem ni dejaven s principom postajanja, v katerem vedenje doseže sebi enakost. Potem je pač dejaven kot čisti jaz, ki čistega dojema ne pridela, ker postajanje ne doseže. Potemtakem ni dejaven v načinu logične sovisnosti ali tako, da svoje vedenje razvije v proti postajanje, s katerim sebe dela predmetnega in je čisti dojem prav tisto, kar so obči momenti predmetne substance.
Ker torej duh vedenja ne odpravi v načinu proti postajanja, je aktiven kot čisti jaz, ki pa seveda ni dejaven s principom, da vedenje razvije v proti postajanje. Namesto čistega dojema pridela le neko enostavno gotovost samega sebe, ki ni nič drugega kot abstraktno vedenje. Se pravi, njegov predmet je njegovo vedenje, ki je vednost kot taka, ki se prosto nadaljuje in ne doseže postajanja. Potemtakem je tisto, kar je neposredno vedenje kot tako, zgolj zagotovost samega sebe. To je čista vednost kot jaz, ki nima nobene meje in jo je mogoče prosto širiti, kajti čisti jaz vedenje zgolj odriva od sebe, saj je le negativno obče sebstvo. Privlači ga samo čista vednost kot taka, ne pa gibanje in določenost substance, s katero je substanca zamejena na svoje postajanje.
Čisti jaz, ki ga danes demonstrira izobražen duh, predstavi oblike abstraktnega vedenja, ki jih zunanje med seboj združi abstraktni razum, ki pravzaprav gospodari z njimi. Čisti jaz ne kaže nobenega interesa za to, da vedenje doseže postajanje, kajti njemu je bistveno samo to, da svoje početje in gnanje predstavi kot igro abstraktnega vedenja, v katerem uživa samega sebe. Čistemu jazu ne gre za stvar kot predmet, temveč za predstavitev vedenja kot takega. To pa ne doseže svoje določenosti v postajanju, kajti čisti jaz je menda prepričan, da je njegov svet sam po sebi resničen. Še več, oblika abstraktnega vedenja je za njega resnična, ne glede na to, da je vedenje prežeto od individualnosti in ni doseglo postajanja, v katerem je izraženo samo bistvo substance v občih momentih.
Kadar duh ne doseže čistega dojema, substance ni razvil v njeno postajanje. Čisto sebe vednost zgolj razvije v pojavno obliko. To pa seveda ni svet, ki bi dosegel svoje postajanje v razdvojitvi substance, ampak je nekakšna abstraktna bivanje substance, ki vsebuje enostavno obče. Ko pa svojega vedenja duh ne odpravi in dejanskosti ne doseže, je ujet v pojavnost. Njegov svet je le čista sebe vednost ali abstraktna oblika neposrednega vedenja. To opredeli, da duh ne izpolni sebe, saj vedenja ne odpravi in postavi v proti postajanju kot sebi enakost. Abstrakcijo neposrednega vedenja torej ne odpravi in zato tudi sebe ne izpolni na način postajanja.
Ko torej duh svoje vedenje zgolj razpusti v neke razločke, so to pojavne oblike vedenja, ki niso dosegle čistega dojema v postajanju. Povedano še drugače, izobražen duh, ki svoje vedenje odmetava ali odrine od sebe, ni dejaven kot duh, saj njegovo vedenje ne doseže proti postajanja. Vedenje kot tako je zgolj enostavno obče, ki ga nekako predstavi kot ekspozicijo svoje čiste sebe vednosti. To pa je čista vednost prežeta od individualnosti, ki ni nič drugega kot abstraktna vednost, ki ni dosegla svojega postajanja. Zakaj za čisto vednost sta potrebna dva, ki sta drug drugemu nasprotna.
Poudarimo še enkrat naslednje: izobražen duh ne pridela čistega dojema, ker ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance, ampak v interesu, da predstavi abstraktno vedenje ali sebstvo, ki ga idealizira s smotrom, da svoje vedenje bogato predstavi. To vedenje v samem začetku ni predmetno, saj ni doseglo čistega dojema v proti postajanju. Potemtakem izobražen duh, ki abstraktnega vedenja ne razvije v postajanje, zgolj prikazuje predmet v predstavah, v katerih realnost ne dosežejo svoje dejanskosti. To odkrije, da duh prikazuje substanco brez upoštevanja gibanja realnosti, ki ima svojo dejanskost v čistem dojemu. Naglasimo, da bi realnost zaživela v razvejanih občih momentih, jo je nujno posredovati in ji dati postajanje, s katerim doseže svojo dejanskost.