Ko beseda preneha biti beseda

Written by Jože Požar on 17 novembra, 2013 – 8:06 dop -

         Tu je zdaj čas, ko se lahkomiselno presoja, zakaj je nastopila smrt abstrakcije bitja. Ob tem pa je še zlasti jasno to: ker ni bilo bitje predstavljeno in vzpostavljeno kot čisto sebstvo, je nastopila smrt abstrakcije bitja. To je tisti boleči občutek zavesti, da je bog umrl in se je zaradi tega zavest prevrnila v globino sebstva.

         Tu je torej zdaj čas novega začetka in ocenjevanje duha, ki je gojil prepričanje, da je mogoče z megleno mislijo izdelovati konkretni svet pojma, ob tem pa je imel v sapi še to, da je za potrditev njegovega prepričanja dovolj, če naredi približne izračune, ki odražajo okovje resnice. Je pa to tudi čas dejavno navzoče govorice, ki že izraža voljo in večjo resnost ter se zavzema za takojšnje učinke. A to vnemo duha je treba vzeti z rezervo, saj še duh ni pripravljen za odsvojitev, v kateri si samega sebe vzpostavi kot predmet; namreč za odsvojitev ni dovolj samo notranji glas in tisto neposredno izrekanje možnega.
 
Ko-beseda-preneha-biti

Smrt abstrakcije bitja je pravzaprav smrt vedenja, ki se ohranja v svoji drugobiti.
 
         Tu je potemtakem čas razdejanja, v katerega se je razkrojila beseda, ki je prenehala biti beseda. Zato duh kliče samega sebe k aktivni dejavnosti in jasni predstavitvi tega razdejanja, ki ga je treba odločno vzpostaviti kot absolutni dojem. In zato ni odveč omeniti, da bi znal instinkt uma to razdejanje izkoristiti, saj se ne zna brzdati in sebe rad najde v čistih zadovoljitvah. Namreč v tej pripravi duha gre za to, da duh vzpostavi odnos do samega sebe.

         Filozof G. W. F Hegel je zapisal, da »beseda preneha biti beseda tam, kjer je moje zanimanje usmerjeno izključno na čutno, na besedo kot zgolj glasovno tvorbo.« In prav to zanimanje, ki je usmerjeno izključno na čutno, je takoj privrelo na dan v tem času, ko bi naj duh pričel dvigovati v bivanje dejansko razdejanje in ga vzpostavil kot čisti dojem. In to ne glede na to, da obstaja mnogo dejanskih ponazoritev, kaj se zgodi, ko beseda preneha biti beseda. Tak primer so finančne ustanove, ki so na pol razkrile, da se je denar izgubil; a jaz bi rekel, da se je denar izgubil tam, kjer je beseda prenehala biti beseda zaradi tega, ker finančna ustanova ni bila dejavna skozi vzpostavljeni čisti dojem. Enako se dogaja v primerih, kjer država uveljavlja sebe kot gospodarja skozi posplošenje, v katerem njene besede prenehajo biti besede, ker je zanimanje usmerjeno izključno na čutno, na denar. Ponazoritev, ko je beseda prenehala biti beseda, pa je tudi tisto posameznikovo bogatenje na račun družbe, s katerim se je objavilo veliko tega, kar ni bilo v skladu z religijo ljudstva.

         Tu je torej zdaj čas, ko je potrebno zanimanje duha usmeriti proč od čutnega in k realnosti. Zanimanje duha naj ne bi bilo usmerjeno samo v osebno korist, saj to ne pomeni nič drugega kot to, da bo bog odrevenel in bo denar postal vrhovni poveljnik sveta. V posledici bo to pomenilo, da bo svet razpadel na dva ekstrema, sredina pa bo zamrznjena; in vse to samo zaradi tega, ker je beseda prenehala biti beseda in je nastopila smrt abstrakcije bitja.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.