Ko država ne funkcionira dobro po vseh njenih dejavnostih

Written by Jože Požar on 10 februarja, 2013 – 8:17 dop -

         Zdi se, da pojem naše države biva kot organska celota, katere posamezni pojmi ali dejavnosti niso odpravljeni dobro; substanca posameznega pojma ni odpravljena in vzpostavljena kot obči momenti v svojem nasprotju. Zaradi tega lahko posamezna dejavnost deluje pomanjkljivo, pa se je upravičeno vprašati, zakaj država ne funkcionira tako, kot to pričakujemo od nje. Po mojem mnenju so nekatere posamezne dejavnosti pomanjkljivo vzpostavljene. Na primer kultura, ona je zgolj odtujena v abstrakcije, na sebi ni odpravljena in vzpostavljena kot posamezni pojmi umetnosti, pa so zaradi tega posamezne umetnosti v prednosti pred drugimi, ne glede na to, kakšen je njihov dejanski učinek.
 
Drzava

Fotografija izraža sebienakost kot abstrakcijo ali kot nasprotno podobo; sebienako se kaže kot čista negacija, sredina pa je razsuta.

 
         Ko se sprašujemo, zakaj ta ali oni pojem sebstva države ne funkcionira, je treba videti, kako je sebstvo neke posamezne dejavnosti sploh vzpostavljeno. Sebstvo nekega pojma ali dejavnosti bi naj bilo najprej vzpostavljeno v njegove obče momente, saj je le kot čisto sebstvo dejavnosti svoja sebienakost. Samo bistvo vzpostavljanja sebstva neke dejavnosti so njegovi protipostavljeni obči momenti. Namreč, kolikor naravno sebstvo ni vzpostavljeno po svojih občih momentih, potem je pač sebstvo zgolj odtujeno ali pa odpuščeno v abstrakcije. In ko je sebstvo kake dejavnosti zgolj odtujeno ali odpuščeno, se lahko dejavnost izvaja pomanjkljivo, ker čisto sebstvo dejavnosti, ki ni vzpostavljeno v svojem nasprotju kot svoja sebienakost, to dopušča. Naj povem to še tako, kadar je substanca sebstva nekega pojma zgolj odtujena v abstrakcije, sebstvo ni vzpostavljeno v čistih občih momentih. Se pravi, ko naravno sebstvo ni vzpostavljeno v svojih občih momentih, tudi ni odpravljeno z nobenim principom. Princip odpravljanja naravnega sebstva zagotovi to, da sebstvo ni le zgolj odtujeno, temveč da je vzpostavljeno kot čisto sebstvo v svojih občih momentih ali kot svoja sebienakost.

         Če se vprašamo, kaj je duh v teh prvih dvajsetih letih počel, potem to ni nič drugega kot to, da je odtujeval tisto njegovo čisto vedenje kot tako; predočal je sebe kot čiste abstrakcije, njegov predmet je bil on sam. Sicer pa je čisti svet duha danes ena sama sestava vedenja kot takega. Odtujevanje abstraktnega vedenja (to bi naj bila metoda) se je v taki meri prijelo življenja, da je duh začel verjeti v svet praznih abstrakcij. Vedenje, s katerim je lastninil podjetja, je bilo delovanje brez principa in pod imenom čistega vedenja kot takega. Tisto odtujevanje abstraktnega vedenja je pravzaprav zgolj čista abstrakcija njega samega. In ravno to prazno abstraktno vedenje kot tako se je razraslo v zakone in se ga zato poskuša odpraviti s spremembami zakonov.

         Moj odgovor na vprašanje, zakaj država ne funkcionira po posameznih pojmih dobro, bi bil tak: ker duh verjame zgolj v čisti svet vedenja ali v odtujeno vedenje kot tako, so tudi zakoni polni čistega vedenja kot takega. Na ta način je ohromljena dejavnost posameznega pojma, s tem pa proizvajanje pravih učinkov.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment