Tisto, kar danes študiran človek odmeče in je neko odtujeno sebstvo, to še ni postavljena dejanskost sebstva. Študiran človek verjame, da je odtujeno sebstvo nekakšna čista moč njegove narave, ki jo on ureja v svetove. On ne dojame, da je vedenje kot sebstvo, ki še ni doseglo drugo-biti, neposredno vedenje, ki ga je treba posredovati in razvejati v obče momente, kar je oblika dejanskosti. Povedano drugače, neposredno vedenje mora biti posredovano in postavljeno, da bi bilo v svojem nasprotju dejansko vedenje. Kar je pravzaprav za našo predstavo element vedenja, v katerem je tisto drugo proti postavljen čisti dojem, tj. sebi enakost ali čista dejanskost. Naj še to povem s Heglovimi besedami: Tisto drugo ali čisti dojem je dejanskost, ker ima neposrednost za smoter čisto dejanskost. In tukaj je treba omeniti samo še tole: na ta način neposredno abstraktno veljavno vedenje stopi v odnos s seboj, zakaj živa substanca je subjekt in je dejanskost kot dosežena drugo-bit.
Izobraženec si dela predstave o sebi kot inteligenci, ki da je sposobna realizirati pojem predmeta, ob tem pa očitno kaže, da niti dejanskosti ne doseže. Občuduje abstraktno vedenje ali tisto, kar mu nastane z navadnim obnašanjem vedenja. Ta svet pa ni svet pojma in realnosti, ampak brezduhovna občost ali nebistveni razloček sebstva, torej veljavno obče sebstvo, ki ni doživelo svoje dejanskosti.
Izobraženec neposredno vedenje zgolj nadaljuje v nekaj drugega, s tem pa njegovo vedenje dejanskosti ne doseže, ker ni vzpostavljeno. Na ta način je izraženo le to, da ne dojema samega sebe, še manj pa gibanje predmetne substance, ki bi naj skozi drugo-bit dosegla svojo dejanskost. Vzemimo za primer pojem, ki se ga ne vzpostavi kot abstraktni odnos proti sebi. Na ta način se pojma ne pretvori v osnovo, ampak se ga prepozna kot mirujoči subjekt, ki ni določen z bistvenimi lastnostmi. To želi reči, da pojem svoje dejanskosti ne doseže kot določbo občega. Takšen pojem je na sebi le abstraktna negacija, ali, je stvar brez lastnosti. Hočem reči, ko se kak pojem dojame zgolj kot subjekt, ki ne doseže svoje dejanskosti, je na delu navajeno obnašanje vedenja. Takšno početje pa seveda ni početje duha, ampak razumnika, ki se preganja s praznim vedenjem. Razumnik ne ve, da neki pojem doseže svojo dejanskost samo v svojem proti postajanju, kar je odnos proti sebi.
Ampak to še ni vse, ker izobraženec ne ceni drugo-biti in merila za vedenje, kliče na pomoč kategorije in čutne zagotovosti, ki odkrijejo zlasti to, da ga dejanskost ne zanima. In to ne glede na to, da mu navajeno obnašanje vedenja sporoča, da je dejaven pomanjkljivo in brez odnosa s seboj. To pove, da še ni usposobljen za to, da si svoje vedenje odsvoji do čiste dejanskosti. Dejanskost je zanj nadaljevanje njegovega vedenja, ker je prepričan, da je njegovo abstraktno vedenje postavljeno kot subjekt ena sama resničnost.
Ali je izobražen duh danes dejaven s principom? Trdim da ne, izobraženec namreč izkopavanja iz svojega sebstva ne čisla, ker ga ono navajeno obnašanje vedenja še vedno navdušuje. Zato ni čudno, da hvaliči samo abstraktno vedenje. Dobro bi bilo, če bi se vprašal, kaj je to nastajajoče vedenje in tudi, kako preverjamo vedenje. Zakaj pojem vedenja ima ravno tako svojo substanco, torej svojo realnost in obliko, pa tudi vsebino, ki je tisto duhovno.