Če torej duh logične sovisnosti in gibanja substance ne upošteva, če mu ni jasno, kako si samega sebe odsvoji, potem je dejaven enostavno ali tako, da izpelje kako početje čistega jaz ali pa kakšno kontinuiteto čistega vedenja, ki pa ni dejanski svet, ampak le razločki nečesa, ki jih razum običajno še pojasnjuje. In to je nepopolna izpolnitev, kajti čisti jaz odigra abstrakcijo svoje nastrojenosti. Zakaj to je čista sebe vednost, ne biti na sebi, ampak nekaj zunanjega. V tem abstraktnem svetu nastopajo razločki ali enostavne gotovosti ena za drugo. Duhu gre torej samo za gibanje razuma, ki jemlje svoj predmet kot nekaj enotnega, kajti gibanje pade v njega in ne v predmet. Ob tem naj omenim še to, da na abstrakciji ne nastane nič novega, kajti izpelje samo igro subjektivnega jaza, ki ni nič drugega kot nepopolna izpolnitev, ki je razpršen svet v razločke ali predstave.
Ko se duh obnaša kot abstraktni razum, ki izdeluje prikazen kot prikazen, potem pač ne izpelje gibanja substance in njene določenosti v osnovi ali temelju. Potem je dejaven kot zavest, tj. kot čisti jaz, ki je neki čisti tale, njegov predmet pa je čisto tole. Se pravi duh hvali le nekaj, kar je; in to je abstraktna enostavna neposrednost. Potemtakem ima jaz gotovost po nekem nasprotju, tj. po jazu. Zato je tisto, kar ostane kot razpršeni svet, prazna abstrakcija, ki ni dosegla svoje izpolnitve.
Zgornja umetniška ideja poizkuša izraziti ideal kot neko čisto početje zavesti v sebi. To je totaliteta kot abstrakcija lepega. Podoba je razvezana v momente in predstavlja neko razčlenjeno končnost, ki ni primerna neskončnosti. Rečeno še tako, podoba kot celota dobi duhu primerno abstraktno obliko. Nekaj enostavnega, ki je po negaciji ne-tole, se imenuje obče, saj je podoba resnica čutne gotovosti ali v predstavo dvignjeno bivanje občega. Zanimivo je, kaj je o umetnosti zapisal filozof Hegel: »umetnost je samo kot abstraktni Bog čistega mišljenja ali težnja za njim, ki se neumorno meče sem in tja, ker ne more najti cilja«.
Danes je duh zadovoljen s svojo dejavnostjo tudi tedaj, ko pridela videz realnosti ali kako hotenje svobode. To je oblikovani svet, ki vsebuje različne določenosti, ki so le po možnosti. Tako da tisto, kar je neki idealni svet jaza, to je le učinkovanje čistega jaza s seboj. Ta poveličuje subjektivno nastrojenost ali tisto, kar je določanje iz sebe in je gotovost, s katero brani kontinuiteto svojega znanja, s tem pa čisto vednost, ki ima za smisel protislovje. In tako duh odigra izpolnitev čistega jaza, ki je tisto negativno njega samega. To je zadovoljnost jaza, ki išče svojo zasebnost zunaj resničnega sveta. Kar seveda ni nenavadno, saj je njegov predmet samo prikaz možnega sveta, ki podarja abstraktni smisel ali kakšno razumsko navdušenje. Skratka, njegov abstraktni svet je izpeljani subjektivni idealizem ali tisto najbolj enostransko, ki ga čisti jaz pridela brez smotra in sploh ne v interesu, da izpelje gibanje predmetne substance in njeno proti postajanje.
Interes je izražen, ko odigra lastno blaženost in užitek zavesti, ki je njegova enostavna neposredna gotovost. Tu ne gre za dejavnega duha, ki posreduje in udejanja predmetno substanco s smotrom, da izpelje tisto umno, ki ga določi s proti postajanjem substance. Kajti v resnici je dejaven površno, saj čisti jaz izpelje samo neki abstraktni subjektivni svet. Ta svet pa je čista vednost kot taka, ki ni dosegla postajanja in je le neposredna abstraktna končnost, v kateri zre sebe kot izraženo subjektivno nastrojenost ali kot lastno blaženost in užitek zavesti.
Duh, ki povzdiguje blaženost in ni dejaven na način gibanja predmetne substance, ne pridela dejanskega sveta ali tisto, kar je nasprotje kot drugo. Tisto, kar določa tega duha, je to, da sebe ne dojema v absolutnem bitju, ampak kot početje čistega jaza, ki se izpolni na način razločkov snovi in subjektivne nastrojenosti, v kateri najde svoje zadovoljstvo. Takšna dejavnost odseva, da duh išče določenosti v vnanjem svetu, tudi v učinkovanju znanja s seboj ter v čistem uvidu, ki je tisti neki razpršeni svet v razločke, ki se nadaljuje v neki drugi svet.