Ko duh stopi v eksistenco kot sila govorjenja

Written by Jože Požar on 10 novembra, 2019 – 7:08 dop -

Govorna dejanja so danes tako pomembna, da za gibanje predmetne substance enostavno ni časa. Pa ni čudno, če je bistveno to, da duh izpelje kako igro intenc ali gibanje občega sveta, ki je sebi odtujeni duh, ki stopa v eksistenco. To je duh, ki izpelje čisti jaz ali kako domišljavo samozavedanje, s katerim povzdigne svojo moč v očiščeno občost. Tako izpove, da mu ne gre za gibanje predmetne substance in njeno postajanje, ampak za to, da skozi izrekanje ali silo govorjenja vpelje igro čistega jaza, katerega pojavni svet je on sam.

Da je danes svet duha zgolj igra intenc ali prikaz nečesa, kar je svet onstran – v katerem ne manjka kategorij in tistega, kar je kategorija in hkrati njena vsebina, ki izraža najsplošnejše lastnosti -, nam pojasni, da duh ne izhaja iz postavljene dejanskosti ali osnove, v kateri predmetna substanca doseže svojo sebienakost. Se pravi, duhu gre edino za to, da odigra igro intenc čistega sebstva in da pridela tak videz sveta, da se bo vzbudilo občudovanje do tistega, kar je svet onstran. Pa ni čudno, če je danes pomembno zlasti to, kaj duh naredi s silo govorjenja in izrazno spretnostjo ter jezikom prilizovanja, ki povzdiguje čisti jaz.

 

Ko je duh dejaven s smotrom, da pridela zgolj govorna dejanja ali bivanje sebstva kot čistega sebstva, je njegov produkt nekaj, kar je izražena moč nad sebstvom. Se pravi, njegovo delo je samo v tem, da s silo govorjenja prikaže igro intenc ali tiste neke možnosti, ko jezik izreka posamezno samozavedanje. In tako ni čudno, da je danes blažena izrazna spretnost, s katero duh izpelje kako svojo nadarjenost. Skratka, tista prazna interpretacija sebstva govori tudi o tem, da je duh izgubil sposobnost za to, da misli predmetno substanco v njenem postajanju.

 

Sicer pa duh poveličuje posamezno samozavedanje, kar je neki preseženi svet onega prvega odtujenega sveta. To je čisti svet, ki ga s silo govorjenja izpeljuje v nekaj drugega, kar je možnost za neki nasprotni svet. Pravzaprav je aktivnost duha naravnana tako, da svojo abstraktno svobodo realizira čez igro intenc in govorna dejanja, s katerimi pridela le neki onstranski svet, v katerem pa ni najti nič takega, kar bi bilo razmerje predmetne substance. Tako duh izpoveduje, da v jeziku stopa v eksistenco kot samozavedanje, ki izpelje sebstvo kot sebstvo v njegove abstraktne razsežnosti. To je tisto pojavljanje duha, s katerim poveličuje svoje sebstvo, in to celo na način verbalizma ali praznega izražanja.

Duh torej, ki poveličuje sebstvo, pridela le neki svet intenc, s tem pa tudi ono občutenje nadarjenosti, da se je sposoben gibati v nadčutnem svetu in da ga postajanje predmetne substance in njeno gibanje ne zanima. Pa tako ni nenavadno, da idealizira sebstvo in jaz kot tale jaz, ki je kar naprej njegov predmet. Na ta način odseva, da je dejaven kot tisti, ki povzdiguje svojo moč v očiščeno občost. In tako njegov čisti svet, ki ga pridela posamezno samozavedanje in refleksija čistega jaza, ni nič drugega kot abstrakcija sebstva.

Je pa v tej igri intenc in namenov najti še marsikaj drugega, npr. instinkt uma, ki skozi igro občega vedenja lahko pridela kak svet, s katerim je realizirana abstraktna sila uma. In tako vidimo, da duh velikokrat proizvaja govorna dejanja, v katerih je zaobjeto tisto obče kot nekaj, kar je neki svet posameznega samozavedanja, ki napotuje na neki drugi svet.

Zgornjim sem hotel opozoriti, da je danes cenjena vsebinsko prazna govorica, gibanje substance in njeno postajanje pa ne. Mimogrede, »vedenje je zavest umnega predmeta«.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko duh stopi v eksistenco kot sila govorjenja

Sorry, comments for this entry are closed at this time.