Ko duh v neposrednosti uživa le sebe

Written by Jože Požar on 20 oktobra, 2019 – 6:07 dop -

Ko duh obtiči v enostranski neposrednosti in ima za smoter pridelati le nekaj končnega, ni dejaven kot duh, ampak kot tisti, ki v svoji zavesti najde gotovo vsebino. To pa je dejavnost, ko duh prezira drugo-bit in je zadovoljen s tem, da izdela le kako razliko sveta ali svet, ki eksistira eden poleg drugega, kar ni nobeno razmerje, ampak različna svetova, ki nista vzpostavljena na način predmetne substance in zato zgolj eksistirata.

Duh se naj ne bi zadovoljeval samo z razumevanjem končnega sveta ali neposrednim znanjem, ki ga razčlenjuje razum, temveč bi naj strmel za tem, da ustvari kak umni svet. Namreč ni dovolj to, da sebe izpolni na ravni razuma, ampak da tisto, kar je neposredni predmetni svet, tudi posreduje s seboj. To stremi reči, da bi naj bil dejaven na ravni logične sovisnosti, ko neposrednost odpravi in jo vzpostavi kot drugo-bit. Na ta način pridela razmerje predmetne substance ali postajanje substance, v katerem je neposrednost na sebi določena in razvejana v obče momente skozi element vedenja, v katerem substanca stopi s seboj v razmerje. Rečeno še tako, na ta način neposrednost ni enostranska abstrakcija, ampak je odpravljena in na sebi določena neposrednost kot čisti dojem ali kot svoja sebienakost. To je tista dejavnost, v kateri se duh sebi pojavlja skozi postajanje, v katerem substanca doseže svojo določenost ali svojo drugo-bitno obliko. In tukaj naj omenim še to: neposredni svet, ki je nekaj abstraktno končnega, doseže svojo resnično končnost v neskončnosti.

 

Neposrednost je abstrakcija, to je brezduhovna občost, ki je dejanska in velja. Velja kot neposredna bit, ki išče svoje postajanje ali določenost. Rečeno drugače, zgornja abstrakcija daje videz, kot da išče svojo smiselnost. Pa se sprašujem, ali ta nastali abstraktum izraža prazni moj zavesti ali pa lastno početje sebstva.

 

Smisel duha je torej v tem, da neposrednost posreduje v obliko logične sovisnosti. V čem je stvar, v tem, da tista abstraktna neposrednost, ki je abstraktna končnost, najde svojo izpolnitev ali svojo dejanskost v neskončnosti, ki je pravzaprav popolna končnost. To je torej tista končnost, ki je skozi posredovanje s seboj dosegla svojo dejanskost ali svojo določenost v neskončnosti. Zakaj končnost in neskončnost imata ta smisel, da je nekaj neposrednega določeno v svojem nasprotju; tako nastane razmerje enega ali absolutna osnova, v kateri je pojem resnica substance, zakaj ona je dosegla drugo-bit ali svojo sebienakost.

Poglejmo dejavnost filozofa, ki se vznemirja s svojim vedenjem in ga drugo-bit ne prevzame. To je tista dejavnost, ko filozof odmeče svoje čisto vedenje, v katerem ni najti nič od predmeta ali nič tistega, kar bi bil predmet v njegovi posredovani podobi ali logični sovisnosti. Hočem reči, ko filozof odmeče svoje vedenje in pridela le neko neposrednost, pridela zgolj abstraktni svet, ki ni nič drugega kot neposredna oblika njegovega vedenja. Na ta način filozof ničesar ne ustvari, ampak obstane v neposrednosti, ki ni nič drugega kot čisto sebstvo kot tako ali abstraktna neposrednost kot negibni subjekt.

Duh torej, ki obstane v neposrednosti, ni kreativen. Zakaj ko nekaj končnega ne doseže svoje neskončnosti, je dejaven brez principa ali zunaj logične sovisnosti.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko duh v neposrednosti uživa le sebe

Sorry, comments for this entry are closed at this time.