Ko je duh vezan na bit-izven-sebe, izključuje občo idejo, ki je totaliteta pojma

Written by Jože Požar on 2 junija, 2013 – 5:52 dop -

         Brezpojmovno predstavljanje obstane pri zunanjem odnosu. Zaradi tega je pomembno dognati, da je razdvajanje notrine v postavljeno nasprotje element, ki je razloček obče ideje. To razdvajanje je postavljena logična sovisnost. Kajti najprej je tisto obče notranje, ki je razloček obče ideje v njenem občem načinu. In to postavljeno notranje nasprotje je element vede ali začetni princip vedenja, sama moč duha kot postavljeni čisti pojem obče ideje.

         Da se danes vedenje kot tako v takšni meri poveličuje, to izvira iz onih predstav, ki dvigujejo vedenje kot tako v nebesa, ker duh verjame, da lahko vedenje kot tako nastopa v imenu obče ideje. Pri tem pa ta duh ne opazi, da je mogoče občo idejo vzpostaviti skozi razdvajanje notrine ali predmetni element, ki je element vedovnega sistema. To želi reči, da je mogoče občo idejo vzpostavit le skozi dejansko vedenje; torej ne skozi ono nebrzdano odtujevanje vedenja ali odpuščanje naravnega sebstva.
 
Obce-

V obči ideji je kriterij postavljena sebienakost; kar sem jaz, to je tudi moj predmet.

 
         Poveličevanje čistega vedenja kot takega izpoveduje med drugim tudi to, da duh ne odpravlja substance pojma s principom, ki notrino sebstva postavi kot razločevano notrino v občih momentih. Metoda kot duša substance temu duhu še ni poznana, pa zato tudi deluje zunanje in vezan na bit-izve-sebe. To hoče povedati, da duh ne izhaja iz odnosa proti sebi, ki zahteva realizacijo obče ideje, ampak da sebe najde v nečem zunanjem, v biti-izven-sebe. Pri tem brezpojmovnem predstavljanju pa ima glavno besedo vedenje kot tako in praznoverje v abstrakcije. Kajti tu ne gre za nobeno odpravljane substance, ampak zgolj za neko posredovanje biti zunaj svoje zavesti. Gre za posredovanje po vnanjem predmetu, ki izključuje absolutno metodo, ki je gibanje notrine in tako vzpostavljanje obče ideje v elementu vedenja.

         Stopimo do filozofa G. W. F. Hegla in si poglejmo njegov odgovor na vprašanje, kaj se to pravi vedeti. Hegel zapiše: »Vedeti se pravi, imeti kaj kot predmet pred svojo zavestjo in biti tega zagotov;« . . . Nekaj vrstic dalje zapiše: »Zakaj ni narava duhovnega biti neki abstraktum, temveč nekaj živega, neki obči individuum, subjektiven, določujoč, sklepajoč sebe v sebi samem.« In prav je, če tukaj zapišem še naslednjo filozofovo misel: »Duh sestoji v tem, da pojmi obče, to, kar je bistveno. Občost, pojmljena, kakor je resničnostno, je substanca, bitnost, resničnostno sostvo.« Občost torej ni nekaj, kar bi lahko kompenzirali z našim vedenjem kot takim. Takšno ravnanje je napačno, saj na ta način duh ne vzpostavi obče ideje substance, poleg tega pa deluje zunaj principa. Namreč, popolnoma nekaj drugega je, ko duh odpravi notrino substance s principom, saj na ta način vzpostavi njene obče momente.

         Naj opozorim še na en moment brezpojmovnega predstavljanja: tisti zunanji predmet ali bit-izven-sebe, je največkrat predočen kot izginjajoči momenti, ki ne preidejo v nič drugega. Zakaj ta bit-izven-sebe je zgolj v abstraktni obliki zrta čista zavest v najskromnejši podobi.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment