Kadar filozof predmeta ne določi in v svoji aktivnosti odmetava le svoje vedenje, je njegov predmet on sam. To pa je tisto početje duha, ko duh vedenje odriva od sebe s smotrom, da mu nastane neki njegov lastni svet. Ta svet pa govori o tem, da ni resnični predmetni svet, ampak svet, ki ga je našel filozof v sebi. Se pravi, njegov svet ni svet kake določne substance, ki bi dosegla proti postajanje in bi bil postavljen enostavni odnos substance do sebe. Ko pa svet ni noben odnos substance do sebe, je le abstraktni svet, ki ni dosegel proti postajanja.
Neka druga različica dejavnega filozofa bi bila, da predmet predstavi kot nekaj, kar je zgolj pojavni svet. Na ta način je lahko filozof dejaven brez cilja in lastne subjektivnosti ne premaguje, ker ničesar ne odpravlja. Tako duh kaže, da ga ne privlači drugo-bit, ampak le pojavni svet, ki ni nič drugega kot abstraktna stvar. Hočem reči, ko je filozof dejaven s smotrom, da predstavi le nekaj, kar ni predmet, ampak njegov svet, ki ga lahko razteguje na kategorije in abstraktne podobe, na katere obeša pridevke, ki iz ničesar ne izhajajo in so produkt njegove domišljije, je dejaven neproduktivno. Pri takem početju filozof proizvaja zgolj pojavne oblike sveta, ki pa ni noben odvisni svet, ampak kompozicija abstraktnih podob vedenja, ki ni dosegla svoje sebi enakosti. Kar hoče reči, da je filozof, ki je dejaven brez načina in gibanja substance, površno dejaven. Namreč tisti pojavni svet, ki ga pridela, je zunanji svet, ki ni nič drugega kot njegov enostavni svet sebstva.
Filozofija danes podarja videz, kot da njen premet ni Ideja, ampak posamezni abstraktni svetovi. Kar stremi reči, da predmet filozofije zastopajo različne abstraktne vsebine, katerih objektivnost ni pojem. In tako je filozofija predstavljena mlademu duhu kot brezmejni nedoločen svet. Kar gre hvala onemu poznavalcu filozofije, ki predmeta filozofije ne jemlje dovolj resno, ker filozofije ni dojel skozi njen predmet, ampak čez one raznolike vsebine. To govori, da je nujno filozofijo začeti dojemati skozi njen resnični predmet. Pomembno je, da je predmet filozofije Ideja in da se iz njega razvija čisti pojem filozofije. Edino resnični predmet filozofije lahko filozofiji povrne ugled, ki ga je imela.
Filozof, ki ni dejaven v načinu postajanja predmetne substance, izdeluje nekakšne abstraktne svetove, ki se običajno iztečejo v brezmejnost. Zaradi tega ne izpelje nobenega odnosa, ki bi razodel, da je dejaven v načinu in z namenom, da doseže drugo-bit substance. Drugo-bit je namreč čisti dojem, ki ga vzpostavi notrina svojim gibanjem. In to je tisti postavljen odnos substance, ki napove, da je filozof dejaven s ciljem izpeljati čisti pojem. Namreč tedaj, ko substanca ne doseže drugo-biti, potem pač filozof idealizira svoje vedenje.
Tisto, kar velja tukaj še omeniti, je to, da filozof ne spoštuje ideje. In o tem govorijo njegovi svetovi, v katerih ni najti nobene formirane misli o ideji. Verjetno zato, ker ga privlači abstraktna filozofija, ki predmeta filozofije ne spoštuje. Vprašanje je, zakaj daje filozof prednost pojavnemu svetu in abstraktnemu vedenju, predmet filozofije pa prezira. Moj odgovor je, ker resničnega predmeta filozofije ni spoznal. Hočem reči, spoznaval je različne svetove, ni pa spoznaval predmeta filozofije. Pa tako seveda ni posebno, če se filozof izgublja v abstraktnih svetovih ali brezmejnem svetu. Zaradi tega bi naj filozof več časa namenil resničnemu predmetu filozofije, ki je ideja. Zakaj pojavni svetovi, v katerih sicer najde marsikaj, mu ne odkrivajo predmeta filozofije in tudi ne bistva filozofije, ki je razvijajoči se pojem ideje, katerega predpostavka je nastajajoče vedenje in odsvojitev duha.