Glede na to, da se izobražen duh predaja čisti vednosti in da ga nastajajoče vedenje ne mika, in glede na to, da ga čisti pojem in logična sovisnost ne zanimata, je jasno, da je dejaven po prepričanju in brez principa. Se pravi, kar je čisti jaz sploh, je tisto čisto samemu sebi enako vedenje, s katerim je predstavljeno sebstvo ali vedenje kot tako. Naj to povem še drugače, ker izobražen duh ni usposobljen za to, da bi bil dejaven s principom ali v načinu nastajajočega vedenja, je dejaven tako kot mu to veleva zdravi razum. Ta pa seveda ne spoštuje čistega pojma, ampak navajeno obnašanje vedenja, s katerim se baje da premagati katerikoli svet, ki ga človek odtuji od sebe. In tako ni nenavadno, če se izobražen duh prepušča idealiziranju čiste vednosti in tisti neki refleksiji, ki menda zmore premagati sleherni svet.
Danes je izobražen duh dejaven na način interpretiranja čistega vedenja, kar pomeni, da ne izhaja iz čistega dojema ali postavljenega čistega pojma. Se pravi, svojega vedenja ne odpravi kot obliko postavljenega čistega pojma, s katerim postavi odnos substance do sebe; namesto odnosa prideluje raznoliki svet. To pa je tista lagodna dejavnost duha, ko svet prehaja v možnosti, ki jih je mogoče pridelati z domišljijo in potem zunanje povezati v abstraktno podobo. Natančno vzeto, to je spretnost, ki ne pridela nobene dejanskosti ali čistega dojema, ampak zgolj pojavni svet, ki ga duh izoblikuje kot neko preseganje svoje zavesti. Kar ni nič drugega kot prebitek abstraktnega vedenja, ki se izteče v obliko izpeljane predmetne substance, ki pa ni noben čisti pojem, ampak zgolj abstraktni svet.
Revščino pametnih glav danes prideluje prepričanost, da se lahko um, ki se obnaša kot zdravi razum, prepušča brezmejni čisti vednosti in domišljiji. Pri tem gibanju čistih misli je namreč tisto, kar bi naj bil izdelek mišljenja, zgolj svet osebne nadarjenosti, ki je čisto veselje na sebi.
Ko pa je duh dejaven po načelih zdravega razuma, potem seveda ni dejaven na način logične nujnosti, ki uresniči najprej čisti dojem. Potemtakem duh ne izhaja iz nobene postavljene osnove, s katero je oblikovan postavljen odnos predmetne substance. To nam pove, da je duh dejaven po prepričanju ali tako, kot to na primer ponazori politik s kako najdbo, ki jo opremi z abstraktnimi predstavami, s katerimi pokaže samo to, da mu ne gre za postavljeno občo idejo, ampak zgolj za to, da uveljavi izkušnjo razuma.
Zanimivo je, da danes izobražen duh ne kaže nikakršnega interesa za to, da bi začel spoznavati nastajajoče vedenje in tako postajanje čistega pojma, ki je določenost predmetne substance. Ta nastajajoči in določen predmetni svet ga ne privlači, ker je prepričan, da je mogoče z navajenim obnašanjem vedenja izdelati ravno tako primerni svet, ki da ga lahko izpolniš, če imaš dovolj različnega vedenja in če znaš to vedenje uporabljati. Ampak tistega čistega pojma se seveda ne da doživeti tako, da je duh dejaven na način odtujevanja vedenja. Zaenkrat duh kaže, da je dejaven na način odtujevanja vedenja ali tistega čistega vedenja, ki je neko veselje na sebi, s katerim izpoveduje samo to, da ni dejaven s principom ali tako, da bi vzpostavil vedenje samega sebe in bi čisti dojem ustrezal predmetu.