Po mojem mnenju intelektualec izdihava lasten svet in ni dejaven nadarjeno in s smotrom, da izpelje kak umen svet. Zakaj umen svet ga ne prevzame, prav tako ne določenost substance, ampak samo tisto, kar je neki abstraktni svet čistega jaza. To nazorno prikazuje, ko uveljavlja abstraktno osebo, tj. sebstvo, in je dejaven v interesu nečesa, kar v osnovi ne določi. Navdušeno hvali potencialen svet in tisto, kar sprevrže v nasprotje. Tako odseva, da ni dejaven svobodno in sploh ne v interesu, da sebe izpolni dojemljivo. Potemtakem je prosto dejaven, kajti gibanja predmetne substance ne izpelje. Kot intelektualec se zavzema za to, da realizira enostransko abstrakcijo. In to odseva, saj vedenja ne postavi kot predmet, kajti njegov predmet je čista vednost kot jaz.
To, da intelektualec hvali čisti jaz, to kaže, da predmet in gibanje substance podcenjuje. Enostransko je dejaven, ko je nujno izpolniti abstraktno inteligenco in izpeljati na hitro kako refleksijo na tisto, kar je razum razločil. Sicer pa se danes povsod hvali dejanja čistega jaza, ki izdeluje izmišljene pojavne svetove, ki navdušujejo tudi izobraženega duha in prav tako tiste, ki občudujejo formalno znanje in abstraktne predstave inteligence. Čisti jaz veliko beseduje in na široko pojasnjuje sebe kot abstraktno osebo, da izrazi abstraktno moč in da tistemu, kar je njegov nastali svet, najde nasprotje, ki je neki drugi pojavni svet. To nekako pove, da je danes subjektivna usmerjenost povsod zaželena, kajti le tako čisti jaz ubesedi svojo osebno moč ali tisto negativno njega samega.
Izpeljati intelektualno početje čistega jaza, to je danes zaželeno. Zakaj njegov svet je udejanjeni čisti jaz, ki občuduje igro besed in misli, realnosti pa ne upošteva. In ravno to igro abstrakcij nazorno izžareva intelektualec, kajti on sebe izpolni kot jasnovidec, ki idealizira samega sebe, da pridela čisto prikazen. To je svet, ki ni predmeten, ampak je poln predpostavk in predstav ter se prosto združuje v nekaj enega. Rečeno še tako, to je svet čistega jaza, ki čisla predstave in tisto sprevrženo v nasprotje. To je razloček od sebe, ki je prikazen kot resnica čutnega in nadčutnega sveta; nadčutno je namreč prikazen kot prikazen.
Intelektualec najbrž dojema svobodo površno zlasti tedaj, ko prosto izrazi kak interes v obliki pojavnega sveta; tega namreč preseže z drugim pojavnim svetom. To je tisto čisto napredovanje, ko sebe realizira čez igro abstrakcij in nasprotje, ki ga sprevrže s smotrom, da pokaže, kaj se pravi misliti svet onstran. S tem pa ne izpelje gibanja in določenosti substance, kajti dejaven je s ciljem, da izrazi le sebe kot nadarjenega intelektualca. To je menda njegova dolžnost, kajti ko nastopa v mediju kot komentator, ki komentira svoje razumevanje sveta, izrazi sebe kot subjekt.
Tisto torej, kar je nadčutni svet intelektualca, to je prikazen, ki jo sestavi iz različnih svetov in početja refleksijskega razuma, ki ga povsod spremlja, da zameji prikazen. Ta je danes priljubljena med intelektualci, kajti ni vezana na noben stvarni svet. Zakaj to je pojavni svet, ki ga intelektualec razdrobi v različne abstraktne svetove, da izpelje vso razsežnost prikazni. Hočem reči, najbolj abstraktno živahen je intelektualec tedaj, ko izdeluje prikazen ali nadčutni svet, ki je sestavljeni svet iz različnih predstav. To je enostransko predstavljeni svet, s katerim premaga samega sebe in tisto, kar je svet onstran, ki pa ni nič drugega kot predstavljeni subjekt čistega jaza.
Naj zgornje končam tako: intelektualec je predstavnik podvojene zavesti, kajti je gledanje ene zavesti v drugo. Pri tem prisostvuje čisti jaz, ki ravno tako čisla gledanje in nedoločen svet ali tisto, kar v svoji osnovi ni določeno. In ne nazadnje, nedoločen svet je produkt intelektualca. To pa je prikazen ali nadčutni svet, s katerim sebe izpolni. To je torej predstavljena abstraktna moč intelektualca, kajti tako sporoča, da občuduje igro abstrakcij in tisto, kar gre čez in je v svetu onstran igra podvojene zavesti. Njen pridelek je prikazen, s katero realizira samega sebe kot abstraktno osebo in prav tako svojo abstraktno (ne)moč, ki je resnica samozavedanja in podvojene zavesti.